Učiteljica si me je zapomnila

V več kot sto državah po vsem svetu smo letos 5. oktobru že 26. leto zapored obeležili svetovni dan učiteljev. Geslo letošnjega svetovnega dneva učiteljev »Za več mladih učiteljic in učiteljev – za prihodnost poklica!« je gotovo marsikomu dalo misliti. Vsekakor se je tega dotaknil sindikalni zaupnik Vili Krajnc na tradicionalnem srečanju v Slovenski Bistrici, ki se ga udeležijo zaposleni iz nekdanje skupne občine, danes občin Slovenska Bistrica, Poljčane, Makole in Oplotnica.


Na pireditvi so kulturni program pripravila dekleta skupine Vivere, ki jih vodi Nadja Stegne in veselo prepevajo že 25 let, zadnjih deset v enaki zasedbi. Niso tarnale o težavnosti poklica. Dobro uro so zapolnile z ubranimim petjem in smehom iz šolskih klopi.

Zaključek je bil prav poseben, saj so Vivere v svoje vrste povabile Tatjano Pufič, ravnateljico in gostiteljico iz OŠ Pohorskega odreda Slovenska Bistrica, ki je tudi uvodoma pozdravila navzoče, Sonjo Arbeiter ravnateljico 2. OŠ Slovenska Bistrica, Marjetko Čas, v.d. ravnateljico OŠ Laporje ter Borisa Sekola ravnatelja OŠ Šmartno na Pohorju. Pomenljivo je, da so skupaj zapeli tisto staro in dobro ‘Kje so tiste stezice?’.

Vivera – Natalija Šarman Ferlež je zaključila z mislijo: “Vsi govorijo o tem, da moramo graditi boljši planet za naše otroke. Zakaj nihče ne poizkusi graditi boljših otrok za naš planet? Vi poizkušate in vam uspeva. Hvala vam.”

Andreja Vidmar, pevka skupine Vivere, danes profesorica na Gimnaziji Antona Martina Slomška je prebrala svoj zapis. Zanimivo branje…

Spomnim se petega razreda, tam zgoraj v 1. nadstropju, in tudi kadar zaprem oči, zagledam priprta vrata učilnice za slovenščino, kjer se vonj po beli kavi prelije v prav tako prijetno dišeč parfum. Nosila ga je moja učiteljica slovenščine. Najbolj ji je pristajala bela bluza, ki se je brezhibno skladala z njenimi divjimi, črnimi lasmi. Ležerno zaprti gumbi na bluzi so bili točno takšni, svetleči, kot jih je imela v modri škatli doma spravljene moja mama. S svojimi sproščenimi gibi in lahkotnim smehom je kmalu ukrotila nemir in plahost, ki sem ju sem in tja prenašala v težki šolski torbi. Pri slovenščini sem se naenkrat počutila bolj domače kot doma.
Ko sem doživeto, brez sramu, deklamirala Kajuhovo Materi padlega partizana, so se moje skrbi pomirile. Podčrtavanje stavčnih členov je vzpostavilo red v mojih mislih. Ob prvih poskusih pisanja doživljajskih spisov sem začutila podobno vznemirjenje kot takrat, ko me je zaljubljeno pogledal sošolec.
“Napiši spis o kakšnem pomembnem dogodku v svojem življenju”, je enkrat rekla. In s tonom glasu, s katerim je to izrekla, me je opremila z gotovostjo in močjo. Spis sem prebrala pred vsemi v razredu. Ploskali so mi, ona pa je še bolj ponosno kot jaz stala pri oknu in kimala. Objavila ga je v šolskem časopisu.
Naslednje leto me ni več učila. Kepa nostalgije in razočaranja mi je obležala v želodcu. Zelo sem jo pogrešala. Ko sem v osmem razredu odhajala, sem v novi številki šolskega glasila naletela na svoj stari spis. Srce mi je začelo hitreje biti. Pomislila sem: “Tudi ona me ni pozabila.”