Odprto učno okolje za vse generacije v Špitaliču pri Slovenskih Konjicah

Pot nas je peljala v vrtec Špitalič pri Slovenskih Konjicah (enota vrtca Slovenske Konjice) na peti sprehod po Špitaliču. Špitalič je le dva kilometra pred Žičko kartuzijo. Ožja cesta in posamezne hiše med vožnjo so dale vedeti, da se ne bližamo betonski džungli ampak naravi, kjer bomo lahko zadihali na polno. Torej zajamčena dobra energija.


Na uvodni predstavitvi so obiskovalce pozdravili ravnatelj vrtca Tomaž Popovič, župam občine Slovenske Konjice Darko Ratajc, predstavitev pa sta vodili vzgojiteljici Urška Kotnik in koordinatorica projekta Mojca Veler Pešak.

Vsi organizatorji so se porudili, da je bilo vzdušje prijetno, kot je menda v Špitaliču običaj, pa je vse nastalo ob pomoči številnih krajanov. Tudi tisto dobro za želodčke.

Mojca Veler Pešak je po prireditvi ba družabnem omrežju Facebook objavila lep zapis, ki kar kliče po objavi na našem portalu.

Za nami je s čustvi nabit 5. sprehod po Špitaliču. Vedno bolj živimo moto: Skupaj zmoremo. Tokrat je stopila skupaj cela dolina in poskrbela, da so se obiskovalci počutili sprejeto. Ker je bila v sprehod vpeta tudi otvoritev igralnice na prostem, smo obiskovalcem najprej predstavili naše dosedanje delo in kakšne kvalitete ima naša dolina.
Sama hoja, sprehod je bil zelo simbolično naravnan: ponovno smo oživeli nekdanjo pot, katero so uporabljali krajani. Otroci so bili tisti, ki so jo ponovno obudili…trosili so žagovino, ki je pustila sled (preplet preteklosti in sedanjosti).
Otvoritev igralnice je bila po naših, Špitalskih pravilih: trak iz listja ter temu primerne škarje 😉.
Vsi prisotni smo izvedli vajo v čast igralnici, pod vodstvom Robija Lavina, ki je skupaj s Karin Lavin igralnico zasnoval ter postavil s pomočjo kreativnih rok Nika Laznika.
Ogled in samo doživetje igralnice smo prepustili vsakemu posamezniku. Eni so sami raziskovali skrite kotičke, drugi pa so se pridružili pripovedovanju skupne pravljice v gozdnem amfiteatru.
Vračali smo se po cesti, od koder smo lahko s ptičje perspektive opazovali pot, ki smo jo prehodili. Za poseben čar smo poskrbeli tako, da je pot takrat simbolično gorela, s čimer upamo, da smo ji trdno začrtali novo življenje. V tem trenutku je zazvenela tudi pesem vseh nas.
Potrkali smo na vrata lastnika gozda, ki se dogodka žal ni mogel udeležiti. V zahvalo smo mu pustili sporočila, koliko nam pomeni, da se lahko vsak dan igramo in učimo v njegovem gozdu.
Ob prihodu na igrišče je že dišalo po kostanjih in vseh dobrotah, katere so spekle krajanke.
Naj zaključimo z besedami enega od obiskovalcev: “Špitalič ponovno diha s polnimi pljuči.”

Iskrena hvala vsem za vaš doprinos, samo skupaj lahko pišemo takšne zgodbe kot se je pisala včeraj…
“So dnevi,
so leta
in so pomladi,
ko se imamo preprosto radi.
So trenutki,
ko je treba na novo začeti
in so ljudje, ki jih je treba preprosto objeti.”

Peti sprehod je potekal v okviru projekta Oprto učno okollje za vse generacije, ki ga je prijavil Vrtec Slovenske Konjice, predstavili pa ga bomo v prihodnjih objavah.