Stoji učilna zidana … mi pa ne smemo tja

Ob začetku karantene zaradi koronavirusa so se naša življenja močno spremenila. Skoraj čez noč smo se morali prilagoditi novemu načinu dela, za katerega še kakšen mesec prej ne bi verjeli, da smo ga sposobni izpeljati. Nekateri smo se močno trudili, da bi razvili rešitve za poučevanje na daljavo, da bi lahko preko njih v negotovem in zelo občutljivem času še naprej podpirali svoje učence. Prisiljeni smo bili v situacijo, ki nas je učila strpnosti, vztrajnosti, razmislekov …

Avtor: Črtromir Frelih

Avtor: Črtomir Frelih

Ko so se šole sredi marca zaradi preprečevanja širjenja epidemije koronavirusa zaprle, se je začelo izobraževanje na daljavo. Nekateri otroci so ugotovili, kako malo znajo njihovi starši in kakšen zaklad znanja so drugi. Mladi in starši, ki so se prvič srečali s samoučenjem s sodobnimi interaktivnimi gradivi, so ugotovili tudi, kako dolgočasen in neučinkovit je včasih klasičen šolski pouk ter da bi morala biti vloga šole in učitelja precej drugačna.

Avtor: Črtomir Frelih

V četrtek smo izvedeli, da učenci ostajajo doma, v ponedeljek pa smo morali začeti čisto drugačno izobraževanje. To je bil poseben izziv za vse, ki so vpleteni v šolski sistem: za ravnatelje, učitelje, šolarje in tudi njihove starše. Bil je petek  trinajsti, ko smo se z učitelji zadnjič videli in dorekli, kako bomo objavljali učno snov. Skrbelo me je, kako bom zmogla. Imam koledar, na katerem je vsak dan napisana ena misel. Tistega dne je bila: »Majhne zmage te bodo počasi pripeljale do cilja.« (Dame Kelly Holmes)

Ves vikend sem proučevala novi sistem objavljanja gradiv, razmišljala, kako bi učence pritegnila, kakšne dejavnosti bi jim dala … Po začetnem navdušenju, da gre za počitnice, so učenci hitro ugotovili, da to niso počitnice, ampak da je stvar zahtevnejša in napornejša kot če hodijo v šolo. Ravnateljica in učitelji smo se zavedali, da je potrebno vzpostaviti stabilno učno okolje, ki ne bo prezahtevno za uporabo, saj so bili mnogi učenci računalniško nepismeni. V šoli jih nismo naučili uporabljati vseh orodij, ker prej to niti ni bilo potrebno. Spoznali smo, da smo po merilih sodobnega digitalnega izobraževanja na zelo nizki ravni in da so razlike med šolami zelo velike, čeprav vse izvajajo enak program in dobijo enako vsoto denarja na učenca in so večinoma državne. Ampak s skupnimi močmi in voljo nam je uspelo premagati tudi računalniške težave. Dnevi so tekli in z vsakim tednom smo učitelji napredovali v kvaliteti objavljenega gradiva. Nekateri smo za računalnikom sedeli ves dan in pozno v noč, da smo pisali gradiva, se snemali in učencem pošiljali posnetke učne snovi … hkrati pa smo bili učencem in staršem ves čas na voljo po elektronski pošti in po telefonu. Ves čas dejansko pomeni kadarkoli. Sama sem še ob pol polnoči odgovarjala na maile staršev. Utrujena sem bila in sem se spraševala ali se moram res toliko truditi in kako bi naredila, da bi mi bilo lažje. En dan sem se že zjutraj zbudila z glavobolom. Težko mi je bilo. Tretji teden poučevanja na daljavo se je končeval, jaz pa sem bila tako utrujena, da nisem več zmogla razmišljati o tem, kaj naj vpletem v snov, da bo učencem zanimivo. Na koledarju me je tega dne pričakala misel:

Namizni koledar: Začni danes!

Odločila sem se, da ta vikend ne prižgem računalnika, ne odprem nobenega učbenika in niti slučajno ne razmišljam o šolski snovi. Računalnik je res ostal ugasnjen, učbeniki so bili zaprti, misli pa so mi seveda ves čas begale k učencem. Spraševala sem se ali zmorejo? Imajo preveč snovi? Nekateri učenci se mi niso še nič oglasili. Zakaj se niso oglasili? So si pogledali snov? Imajo sploh vsi računalnik in dostop do interneta? V enem od teh šibkih trenutkov je ravnateljica staršem otrok naše šole napisala: »Delo za šolo je pomembno, a je le del našega življenja, zato se ni vredno zaradi tega prepirati ali se slabo počutiti. Izkoristite čas, ko moramo biti vsi skupaj doma, za pogovore, dobro počutje in občutek varnosti. Če kakšne naloge ne boste uspeli narediti, ker ste si vzeli čas za dobre družinske odnose, ne imejte slabe vesti.« In to je bilo kot obliž za ranjeno dušo.

Z učenci sem se večkrat dobila na Zoom-u, jim prisluhnila, jih slišala in spodbujala k izražanju njihovih misli, pogledov, želja in prioritet. Poskusila sem pridobiti vpogled v to, kaj učenci že znajo, kaj jih zanima, kako razumejo in kje imajo napačne predstave oz. delajo napake in temu sem prilagodila svoje poučevanje. Večkrat sem učence tudi povprašala, kako se počutijo. Tako so se med nami stkale posebne vezi, ki se v šoli niso, ker si nismo vzeli časa za to. Šolo predstavljajo učitelji in učenci, ne zgradbe in tehnologija, zato se mi zdi pomembno vzpostaviti učno okolje, v katerem učitelji manj poučujemo, a učenci vseeno več znajo, v katerem je manj hrupa, dolgočasja in odpora, a zato več svobode, zadovoljstva in pravega napredka.

Vir: https://www.pinterest.com/pin/402368547933697084/?nic_v2=1ajTleYwQ

One thought on “Stoji učilna zidana … mi pa ne smemo tja

  1. Marjana Grabnar
    16. 10. 2020 at 10:41

    Pozdravljeni,
    v vašem zapisu se zelo najdem. Res je bilo naporno, tako za nas kot za učence. Vendar smo se trudili in s trudom in voljo smo premagali karanteno. Meseci karantene so bili vsakodnevna, 24 urna služba in smo bolj začeli ceniti kontakt z učenci, prisotnost učencev, medsebojno komunikacijo. Naredili smo vse kar zmoremo, nekateri več, drugi manj.

Dodaj odgovor