Ali me slišiš?

1683314130580

1683314130580

V šolskem letu 2022/2023 prvič stopila v stik z dijakinjo, ki je leta 2019, zaradi bolezni na desnem ušesu izgubila 81% sluha. Izguba sluha je za dijakinjo prišla iznenada. Občutki, ki so jo prevzeli so bili zmedenost, dvom in strah. Ni razumela, kako je lahko v trenutku ostala brez sluha v desnem ušesu. Po pregledu pri otorinolaringologu, kjer se je opredeli stopnjo naglušnosti ji je bil predpisan slušni aparat, ta je izboljšal njeno poslušanje, orientacijo v prostoru, zmanjšal moteče šumenje v prostoru in preprečil postopen upad razumevanja govora.

Slušni aparati so ojačevalniki zvoka. Obstaja več vrst slušnih aparatov, vendar imajo vsi skupno funkcijo povečanja glasnosti zvokov in njihovega prenosa v uho uporabnika. Učenka je na začetku potrebovala strokovno uvajanje, katero so  vodili  usposobljeni strokovnjaki in s tem omogočili, da se »zapolni« praznina ob izgubi sluha. Čeprav dijakinja še vedno čuti »praznino«.

Velik problem, ki ga je dijakinja občutila je bilo tudi sprejemanje slušnega aparata, saj je puberteta čas sprememb in iskanje lastne identitete.  Nositi slušne aparate lahko povzroči občutke negotovosti, saj se počutijo drugačne od svojih vrstnikov. Pomembno je, da imajo pubertetniki podporo staršev, družine in šolskega okolja. S pogovorom in razumevanjem lahko zmanjšate morebitno sramoto ali negotovost, ki jo občutijo zaradi slušnih aparatov. Dijakinja je imela na tem področju zelo močno podporo in se brez težav vključila v razredno skupnost.

Vemo, da je vsaka izguba sluha poveča tveganje za poslabšanje učnega uspeha in ravno tukaj se vidi prilagodljivost učiteljev.

Za lažji učni uspeh dijakinje smo naredili prilagoditve, ki se izvajajo med učnimi urami. Zaradi slabšega sluha smo dijakinjo posedli v bližino profesorja in zanesljivega sošolca oz. sošolke, saj tako dijakinja lažje sledi obravnavani učni snovi in po potrebi dobi razjasnitev verbalnih informacij.

Dodatno preverjamo ali je dijakinja razumela obravnavano snov in navodila za izdelavo nalog, saj je v času, ko je v razredu hrup to še dodaten izziv za dijakinjo ter profesorja. Velik poudarek se naredi tudi na neverbalni komunikaciji, saj tako dijakinja lažje zasledi, da je snov bolj pomembna in je potrebna dodatna koncentracija.

Dijakinji se za lažje sprejemanje učne snovi posreduje povzetek predavanja, da lahko med učnimi urami lažje sledi in se bolj aktivno vključuje v predavano snov.

Zaradi obremenjenosti, ki jo dijakinja doživlja v učnem procesu se medsebojno usklajujemo in določimo datume ocenjevanja, da se dijakinja lažje organizira in tako uspešnejše pridobiva ocene. Pri ustnem ocenjevanju se dijakinji vnaprej pripravijo možna vprašanja, tako da se lahko lažje organizira pri pregledu zapiskov.

Ob ustnem ocenjevanju se v razredu zagotavlja največja stopnja miru, da ima dijakinja dovolj časa in možnosti za oblikovanje pravilnega odgovora.  Dijakinji omogočimo uporabo posebnih postopkov/prilagoditev pri določenih dejavnostih ali oprostitev določene dejavnosti: npr. učiteljeva toleranca do storjenih napak, ki izhajajo iz njene naglušnosti, tako da se pri dijakinji ne upošteva pravilnost izreka ampak pravilno navajanje dejstev.

Uspešnost, ki smo jo doživeli z določeno dijakinjo je izjemen. Dijakinja, ki je kljub delni izgubi sluha tako uspeh je za celotno šolo. Uspešno je zaključila 3. letni program administrator in se v prvem roku vpisala v program poklicno-tehničnega izobraževanja ekonomski tehnik. V prvem letu v programu poklicno-tehničnega programa je brez popravnih izpitov zaključila in uspešno napredovala v drugi letnik.

Uspešno je zaključila tudi zadnji letnik in poklicno maturo ter si pridobila naziv ekonomski tehnik.

Kljub vsem prilagoditvam, ki smo izvedli za dijakinjo in jih seveda izvajamo za druge dijake pa je potrebna tudi srčnost. Potrebujemo srčnega učitelja.

Pomembno je, da je učitelj srčen v razredu, kjer so otroci s posebnimi potrebami. Otroci s posebnimi potrebami se pogosto soočajo z različnimi izzivi, ki se lahko nanašajo na učenje, socialno interakcijo, komunikacijo ali telesni razvoj. V takšnem okolju je srčnost učitelja ključna, saj lahko pozitivno vpliva na otrokovo dobrobit in napredek na različnih področjih.

Srčen učitelj je sposoben vzpostaviti trdno zaupanje in povezavo z otroki s posebnimi potrebami. To je ključnega pomena, saj otrokom omogoča, da se počutijo sprejete in varne v učnem okolju. Ko se otroci počutijo sprejete, so bolj pripravljeni sodelovati, učiti se in izražati svoje potrebe.

Otroci s posebnimi potrebami pogosto trpijo tudi zaradi zmanjšane samozavesti zaradi svojih omejitev ali težav. Srčen učitelj je sposoben spodbujati samozavest otrok, tako da poudarja njihove močne strani, dosežke in izboljšave. S pozitivnim pristopom in spodbudnimi besedami lahko učitelj pomaga otrokom, da verjamejo vase in svoje sposobnosti.

Učitelj s srčnostjo prepozna, da ima vsak otrok edinstvene potrebe in sposobnosti. Sposobnost prilagajanja pouka glede na posameznika je ključnega pomena pri delu z otroki s posebnimi potrebami. Srčen učitelj bo vlagal čas in trud v razumevanje posameznih potreb ter prilagoditev učnih strategij in gradiva, da bi zagotovil, da se vsak otrok uči na svojem najboljšem nivoju.

Učitelj izraža empatijo in razumevanje do otrok s posebnimi potrebami. To pomeni, da se zaveda njihovih izzivov, frustracij in čustvenih potreb. Sposobnost postavljanja v kožo otrok omogoča učitelju, da se odzove na njihove potrebe na občutljiv in prilagodljiv način.

Vsak učitelj bi si moral prizadevati za ustvarjanje inkluzivnega okolja, kjer so vsi otroci sprejeti in cenjeni. To pomeni spodbujanje medsebojnega spoštovanja, strpnosti in sodelovanja med otroki. Učitelj z srčnostjo zagotavlja, da se vsak otrok počuti vključen, ne glede na svoje razlike.

In tako se zgodi dvoje: dijaki so veliko bolj dojemljivi in učitelj jih z razlago lažje doseže in drugič – z zgledom jih uči pomembnega ravnanja. S svojo držo in pristopom jim kaže, da tudi v intenzivnih trenutkih odrasla oseba ohrani svojo stabilnost ter se izzivom posveti tako, da se usmeri v iskanje rešitve, ki je v najvišje dobro vseh vpletenih.

Dijaki s posebnimi potrebami nas učijo odpuščanja, spuščanja, gledanja s srcem; vabijo nas, da ozaveščamo svoje notranje procese, da se bolje spoznamo – da se naučimo učinkovito ravnati s svojimi mislimi, občutki in energijo.

Veliki umi in strokovnjaki, kot je tudi Maria Montessori, so dokazali, da je dijakom potrebno zaupati, spodbujati samostojnost, samoiniciativnost, krepiti domišljijo in jim dovoliti, da sami iščejo svoje načine, svoje poti ter biti ob njih kot avtoriteta, ki spoštovanja ne zahteva, a si ga pridobi tako, da se dijakom dokaže kot zaupanja vredna oseba.

Za zaključek ovrzimo še mit iz knjige Srčni učitelj: »Najprej se mora spremeniti sistem, potem lahko učitelj v razredu ustvari pozitivne spremembe« in spoznajmo, da smo sistem pravzaprav MI.

Ko bomo mi – posamezniki znotraj sistema – v sebi dosegli pozitivne spremembe, bomo s tem spremenili sistem na boljše za vse: za učitelje, za starše, predvsem pa za naše dijake, za prihodnjo generacijo, kateri predajamo v skrb ta naš lepi planet.

Komentarji

  1. 8. 4. 2024 at 14:17

    Prispevek mi je prišel zelo prav, saj se tudi sam letos bil soočen s podobno situacijo. Z vašo pomočjo sem se lahko še dodatno prilagodil.

  2. 2. 4. 2024 at 12:34

    Odlično zapisan prispevek.