Kvadratni notni zapis je v kratkem času zaradi koncepta modalnega ritma v pariškem večglasju dobil ritmično določitev. Prvič so znaki kvadratnega notnega zapisa dobili pomen, ki ga prej niso imeli: začeli so zapisovati ritem. To je privedlo do menzuralne notacije, ki jo je izumil Franco iz Kölna. Menzuralna notacija je bila v uporabi do leta 1600, ko jo je zamenjala taktovna notacija, ki velja za standardno notacijo glasbe. Menzuralna notacija nima taktnic in tudi toni glasov se vrstijo v neskončnih verigah.

S taktovno notacijo, ki so jo začeli uporabljati v 17. stoletju, sta branje notnega zapisa in orientacija v notnem zapisu postala občutno lažja. Uporaba taktnic je zaznamovala takte (metrične enote z določenim številom dob). S profesionalizacijo izvajalcev je možno slediti od 17. do 19. stoletja čedalje bolj natančnem označevanju v notnem zapisu. Vse pogostejše so označbe za tempo, dinamiko, artikulacijo in fraziranje. Prav tako je vse pogostejša raba predznakov, bodisi na začetku skladbe ali v njej.

V naslednjem videu je prikazana standardna notacija z različnimi označbami, tako da boš imel zvočno in slikovno predstavo o notnem zapisu. Najobsežnejši del glasbene literature je zapisan s tem notnim zapisom, prav tako se ga učimo brati in zapisovati v glasbenih šolah v zdajšnjem času.