Povzetek

Pri ponazoritvi združitve dveh melodij v polifono strukturo moramo predvsem upoštevati harmonski ritem in taktovski način. Predstavljajmo si, da posamezno melodično linijo spremljamo z ustrezno harmonsko podporo (z akordi). Eden izmed pogojev za uspešno združenje dveh melodij bi bil, da bi druga melodija imela enak harmonski ritem (spremembe harmonije – laično: akordov – na enakih mestih). Ker to navadno ni možno, je treba melodije tonsko in ritmično korigirati. Pri tem se bolj ali manj spremenijo, vendar še lahko spominjajo na osnovno glasbeno misel.

Namesto da bi bile skladbe zasnovane na način ene melodije, to je enega glasu (na primer samo tenorji v pevskem zboru), ki bi ga spremljali vsi preostali glasovi (soprani, alti in basi) s harmonsko spremljavo, se je polifona glasba, zapisana po kontrapunktičnih pravilih, usmerila k temu, da bi bil vsak glas enako pomemben in neodvisen od drugih. Vendar so morali vsi hkrati zveneti v harmonskem sozvočju. Kaj zveni lepo, sozvočno (konsonančno), in kaj zveni manj lepo ali grdo – nesozvočno (disonančno), so določali s svojimi pravili za komponiranje. Izraz kontrapunkt lahko predstavlja tak sistem komponiranja, lahko pa je izraz za posamezen glas, ki neodvisno od drugega (a hkrati blagozveneče) sočasno zveni. Zato lahko najdemo izraz kontrapunkt tudi pri zunajglasbenih temah, na primer, če se kdo poetično izrazi "kontrapunkt življenja" in podobno.

Slišimo eno glavno melodijo, preostale so ji podrejene in jo harmonsko spremljajo (razloženi akordi in basovska linija). Skladbica je homofona.

Svetovno znana angleška pesem, preprosta ljudska balada z imenom Greensleeves (angleško 'zeleni rokavi'), je bila uradno registrirana leta 1580. Obstaja domneva, da je njen avtor sam kralj Henrik osmi. Pesem je bila slavna že v renesansi, v svojih gledaliških igrah jo je omenjal celo William Shakespeare. Doživela je brezštevilne slogovne predelave in izvedbe, tudi brez vokalnega parta.