Za osrednjeslovenske dežele je leto 1598 prelomno leto, ki je zaznamovano z uradno ukinitvijo in prepovedjo protestantizma ter z začetkom protireformacije.
V Ljubljani ustanovijo tudi jezuitski red (1597) in Ljubljanski jezuitski kolegij, kjer naj bi učenci pridobili široko izobrazbo, tudi znanja iz glasbe (slednja so bila namenjena predvsem učencem nižjega socialno-ekonomskega statusa).
Ta je učence uvajal v glasbo, zlasti v petje, instrumentalni pouk pa je bil precej manj poudarjen in bolj v domeni aristokratov. O pomembnosti jezuitskega kolegija govori tudi dejstvo, da je večina slovenskih skladateljev pridobila svojo izobrazbo prav na tem kolegiju: Janez Krstnik Dolar, Gabriel Plavec, Jurij Hočevar, Marijan Čadež, Jakob Labassar ...
Leta 1701 je začela delovati Academia Philharmonicorum Labacensium, ki se je skozi stoletja razvila v današnjo Slovensko filharmonijo.
Opera, najpomembnejša in najpriljubljenejša zvrst baročne posvetne glasbe, je v 18. stoletju dosegla tudi notranjeavstrijske dežele. Že od leta 1736 so potekale precej živahne operne predstave, največ v Trstu, nato v Gradcu, Celovcu, Gorici in Ljubljani.