Kar nekaj velikih skladateljskih imen se je rodilo znotraj današnjih meja Slovenije, katerih narodnost ni slovenska ali pa razprava o njihovem izvoru še poteka. Tako smo za »Kranjca« proglasili Gallusa, dali velik kulturni pomen italijanskemu Tartiniju, podobno velja tudi za Huga Wolfa, sicer rojenega Slovenjgradčana, čigar starša sta v sebi nosila tudi del slovenske krvi. Čeprav sta bila sodobnika, se je {Wolfov;Wolfovi skladateljski dosežki pa so bili tudi pravo nasprotje stilu Gustava Mahlerja, čeprav sta bila sošolca na dunajskem konservatoriju. Samo sprašujemo se lahko, kam bi pripeljal Huga Wolfa njegov veliki talent, če ne bi umrl v starosti 42 let.} kompozicijski svet zelo razlikoval od Ipavčevega. Tudi Wolf je ustvaril serenado, priljubljeno romantično glasbeno obliko, kakršno sta pisala še Dvořák in Čajkovski. Prisluhni Wolfovi Italijanski serenadi, ki jo izvaja Godalni kvartet Feguš.
Ugotoviš lahko, da je temo (zaključeno melodično misel) zelo težko izluščiti, saj se ta plete v vedno nove domislice. Nemški muzikologi (znanstveniki, ki raziskujejo resno glasbo) so značilnosti takšnega »pletenja« (nem. Fortspinnung) razdelili na elemente enakosti oziroma ponavljanja, podobnosti, različnosti, kontrastov in novosti. Takšne ustvarjalne načine »pletenja« lahko primerjamo tudi z oblikami sodobnih pesmi v poeziji. Poišči jih.
|
V nepopolni modrini |
se skriva zaklad, |
novost |
|
v nepopolni modrini |
ponavljanje |
|
popolnost bele barve; |
kontrast |
|
prilijem črno |
različnost |
|
in skoraj je modra. |
podobnost |
Wolfovo Italijansko serenado vnovič poslušaj in bodi pozoren na vse prej navedene načine »pletenja« glasbenih misli.
Posebnost Wolfovega poznoromantičnega kompozicijskega pristopa je morda najlažje predstavljiva s spodnjo sliko. Zamisli si, da se skladatelja Benjamin Ipavec in Hugo Wolf skupaj peljeta na vlaku. Nahajata se v G-durovi lokomotivi, saj se obe serenadi začneta prav v tej tonaliteti. Njuno nadaljnje delo pa se harmonsko precej razlikuje. Ipavec išče material za izgradnjo svoje tematike v vagonih, ki so seveda med seboj povezani (to ponazarja harmonski prehod oziroma modulacijo med dvema sorodnima tonalitetama), medtem ko Wolf nepričakovano skače po gradivo kar v vagone sosednjega vlaka (na primer na začetku skladbe G-dur/Es-dur), nato pa se zopet vrne.

V besedilu na manjkajoči mesti vstavi priimka skladateljev tako, da bodo zapisane trditve pravilne:
Ipavec izbira tonalitete, ki si sledijo čim bližje po kvintnem krogu, s tem pa poslušalca vodi v neko logično nadaljevanje. Wolf poslušalca preseneti, ko brez harmonskega povezovanja med tonalitetami skoči v drugo tonaliteto, precej oddaljeno po kvintnem krogu.