Povzetek

Po Marxu je glasba »ogledalo stvarnosti«. Po {Adornu;Theodor W. Adorno (1903–1969) je nemški filozof, sociolog, muzikolog, glasbeni kritik in skladatelj.} pa odseva razmerje v družbi in zunaj nje. Kako bi opisali jazz, če izhajamo iz teh misli? Jazz je več kot sama stvarnost in ni samo posledica razmer, ki so se pojavile v družbi in so njen odsev. Je hkrati napoved neke prihodnosti in upanje v njeno pravičnost. Je glas zatiranega ljudstva, ki je skozi stoletja uspel ohraniti svoje afriške korenine ne glede na vse ovire, ki so mu stale na poti do njegove osvoboditve in na koncu uveljavitve v družbi.

Ko so leta 1619 prvi sužnji prišli v Severno Ameriko, nihče ni mogel predvideti, kaj se bo zgodilo ob stiku dveh različnih kultur. Prav tako nihče ni mogel napovedati zmagoslavne poti, ki jo bo imela nova glasbena zvrst, ne samo na tleh Severne Amerike, ampak tudi na stari celini.

Z razvojem različnih jazzovskih slogov skozi stoletja in z njihovim  združevanjem s tradicionalnim glasbenim izrazom zahodne glasbene kulture smo dobili glasbo, ki jo je zelo težko opisati. Po besedah {Milesa Davisa;Miles Davis (1926–1991) je ameriški jazzovski skladatelj in trobentač.} je v jazzu nekaj posebnega, in to nekaj spregovori v sami glasbi in govori samo zase. 

Kot je težko opisati, kaj je jazzovska glasba, je še težje razložiti sam pomen besede jazz. O glasbi, ki je prišla iz bordelov New Orleansa in prvič pridobila ime jazz v Chicagu, vse do danes še ni oblikovano enotno mnenje.