Igor Stravinski, sin operne pevke in
opernega pevca, se je rodil v Rusiji in se pri devetih letih začel učiti
igranja na klavir, harmonijo in kontrapunkt v Sankt Peterburgu. Kmalu je prišel
v stik z Nikolajem Rimskim-Korsakovom, ki ga je
začel zasebno glasbeno poučevati. Z
učiteljem je stkal trdno vez, ki je trajala vse do njegove smrti.
Na svoji poti je Stravinski spoznal
koreografa in baletnika Sergeja Djagileva,
s katerim sta sodelovala polnih 20 let. Pred izbruhom druge svetovne vojne se
je skladatelj preselil v ZDA, kjer je tudi umrl. Velja za osrednjega neoklasicističnega skladatelja med obema vojnama.
Je prvi skladatelj, ki je v orkester vključil klavir in temeljito prevetril ustaljeno
obliko baleta.
Prvič se je mladi skladatelj na odru resno
predstavil z baletom Ognjena ptica, ki je bil zasnovan na
podlagi ruske ljudske legende z mešanico orientalskega duha in skladno
orkestracijo. Uspeh ga je spodbudil k temu, da je spisal še drugi balet, Petruška, in pozneje revolucionarni balet Pomladno
obredje.
Drugo ustvarjalno obdobje Stravinskega ustreza 20. in 30. letom 20. stoletja, ki ga muzikologi imenujejo klasično obdobje. Skladatelj se je ustalil v kompozicijskem slogu in želel združiti klasične prvine z novostmi. Nastali so balet Pepelka in Apollo, opera Mavra, in Simfonija psalmov. Stravinski je vnovič stopil v stik z Djagilevom, ki mu je prinesel neizdana dela italijanskega mojstra Giovannija B. Pegolesija. Skladatelj naj bi jih preoblikoval, kar mu je mojstrsko uspelo. Takšno delo je tudi balet Pulcinella.
V starosti 70 let se je začel zanimati celo za dodekafonijo, ki jo je vpletel v svoje zadnje kompozicije, posvečal pa se je tudi cerkvenim delom. Umrl je v New Yorku, pokopali pa so ga v Benetkah.
Béla Bartók je najpomembnejši madžarski
skladatelj 20. stoletja. Že v času študija ga je pritegnila madžarska ljudska glasba in pozneje je ravno
zato prepotoval domovino, kjer je zbral na tisoče ljudskih pesmi. Obdelano
ljudsko glasbo je uporabil v svojih kompozicijah in tako ustvaril svoj
skladateljski slog. Skladatelja so v času njegovega življenja pogosto
zavračali, saj njegove glasbe niso razumeli. Le nekaj let po njegovi smrti pa
so ga že sprejeli kot enega najbolj priljubljenih sodobnih skladateljev.
Skladba Koncert za orkester je njegovo najbolj priljubljeno delo in se lahko kosa s Pomladnim obredjem Igorja Stravinskega ali Klasično simfonijo Sergeja Prokofjeva.