V cinkovem polčlenu torej prihaja do oddajanja elektronov.

Zn $\rightarrow$ 2e⁻ + Zn²⁺

Elektroni ostajajo na elektrodi, medtem ko ioni Zn²⁺ prehajajo v raztopino. Na kovini je prebitek elektronov, zato se kovina naelektri negativno (anoda, −), raztopina pa prejema pozitivne ione. To se ne bi moglo nadaljevati, če raztopina in kovina ne bi bili povezani s sosednjim polčlenom.

Baker kot manj reaktivna kovina, torej slab reducent, ima boljše oksidacijske lastnosti. Seveda kovine ne sprejemajo elektronov, sprejemajo pa jih kovinski ioni, v tem primeru ioni Cu²⁺, ki so v raztopini bakrovega polčlena.

Cu²⁺ + 2e⁻ $\rightarrow$ Cu

Ker bakrovi ioni elektrone sprejemajo na elektrodi, le-ta postaja pozitivno nabita (katoda, +). V raztopini zaradi izločanja Cu²⁺ ostaja višek anionov. To seveda ni mogoče, ker je raztopina vedno električno nevtralna. Reakcija ne bi potekala, če raztopina in kovina ne bi bili povezani s sosednjim polčlenom. Prebitek elektronov na anodi in primanjkljaj elektronov na katodi se izenačuje preko kovinske žice (vodnika), ki povezuje obe kovini.

Vemo, da so nosilci naboja v kovinah elektroni, v raztopinah pa ioni. Elektrolitski ključ je običajno raztopina nekega elektrolita. Narejen pa je tako, da raztopina iz njega ne more uiti v raztopini obeh polčlenov.