Licenca
To delo je na voljo pod pogoji slovenske licence Creative Commons 2.5:

priznanje avtorstva - nekomercialno - deljenje pod enakimi pogoji.

Celotna licenca je na voljo na spletu na naslovu http://creativecommons.org/licenses/by-nc-sa/2.5/si/. V skladu s to licenco je dovoljeno vsakemu uporabniku delo razmnoževati, distribuirati, javno priobčevati, dajati v najem in tudi predelovati, vendar samo v nekomercialne namene in ob pogoju, da navede avtorja oziroma avtorje in izdajatelja tega dela. Če uporabnik delo predela, kar pomeni, da ga spremeni, preoblikuje, prevede ali uporabi to delo v svojem delu, lahko predelavo dela ponudi na voljo le pod pogoji, ki so enaki pogojem iz te licence oziroma pod enako licenco.
Navodila

Povzetek

Kaj manjka? Dopolni manjkajoče besede.

Zahvala je besedilo, s katerim želi sporočevalec naslovniku izraziti {hvaležnost;ugodnost} za določeno dejanje ali ugodnost. Poznamo uradne in neuradne zahvale.

Neuradne zahvale so velikokrat namenjene prijateljem ali sorodnikom. Po navadi jih pišemo v {prvi;drugi;tretji} osebi ednine, naslovnika pa {tikamo;vikamo} , saj ga dobro poznamo ali je naš vrstnik. Včasih uporabimo tudi kak neknjižni ali pogovorni izraz.

Uradne zahvale pošiljajo ustanove ali njihovi predstavniki posameznikom in obratno. Njihova pisna oblika je predpisana. Če se sporočevalec zahvaljuje naslovniku v lastnem imenu, uporablja prvo osebo {ednine;dvojine;množine} , če se zahvaljuje v imenu ustanove, pa piše v {prvi;drugi;tretji} osebi množine. Kadar je naslovnik uradne zahvale posameznik, ga iz spoštovanja {vikamo;tikamo} . Pazimo tudi na jezikovno pravilnost svojega besedila.

Vse zahvale niso pisne, poznamo tudi uradne in neuradne ustne zahvale. Neuradne so, ko se npr. zahvalimo sosedi, ki nam je vrnila napačno vročeno pismo, uradne pa lahko slišimo na televiziji, radiu, na proslavah ipd. Tudi pri uradnih ustnih zahvalah naj bi uporabljali knjižni jezik, najprej pa povemo, komu in za kaj se zahvaljujemo.

Deljenje besed

Besede, za katere nam na koncu vrstice zmanjka prostora, da bi jih izpisali v celoti, je treba deliti. To pomeni, da del besede prenesemo v naslednjo vrstico. Pri tem moramo paziti, da je v obeh delih besede vsaj en zlog (zlog prepoznamo po tem, da je v njem samoglasnik ali črka r, kadar je z njo zapisan tudi polglasnik): go-ba, tr-den. Na koncu prve vrstice deljenje označimo z deljajem. To je kratka črtica, ki je po dolžini enaka vezaju in krajša od pomišljaja.

Soglasnik med dvema samoglasnikoma prenesemo v naslednjo vrstico: pi-smo, ta-rča. Kadar imamo dva soglasnika med samoglasnikoma, lahko v naslednjo vrsto prenesemo oba ali pa le enega: preno-snik, prenos-nik. Pazimo, da je zlog izgovorljiv.

Samo ločil (pika, vejica …) s konca vrstice ne prenašamo v naslednjo vrstico, prav tako tja ne prenašamo samo simbolov za mere, uteži (m, kg, l) …

Kritično presodi, kako dobro si usvojil cilje tega poglavja.



Razmisli in naredi načrt, kako bi svoje znanje dopolnil, izboljšal.

<NAZAJ
>NAPREJ235/463