Ljudska: Galjot

Galjot je vozil galejico,
vseskozi prosil je Boga,
da b še enkrat na suhem stal,
de b še enkrat prišel na dom.
Obljubil je darove tri;
za prvi dar je mašni plašč
na goro k svetmu Lorencu ,
za drugi dar je kelih zlat
na Huje k svetmu Jožefu:
in tretji dar glasan je zvon
k devic Marij na jezero .
»Le vlec, le vlec, veter hladan,
veter hladan, veter močan!«
Tako je prosil ubog galjot.

Potegnil veter je hladan,
veter hladan, hudo močan,
zanesel je galejico
na kraj morja širocega.
Pri kraj morja širocega
stoji mladenič lep in mlad.
Tako je rekel ubog galjot:
»Mladenič mlad, al me poznaš?
Al veš, od kod sem jest doma?«
»Jest tebe dobro še poznam,
z Ljubljane bele si doma.«
»Al veš mladenič lep in mlad,
kako na mojem domu gre?«
»Na tvojem domu dobro gre:
tvoj sin bo novo mašo pel,
hči tvoja pa se zdaj moži;
in tvoja žena pa ima
že dolgo druzega moža.«

Galjot poseže v torbico,
prinese ven rumeni zlat :
»Oj nesi mojemu sinu,
ki bo novo mašo pel.«
Galjot poseže v torbico,
prinese venkaj prstan zlat:
»Oj nesi moji hčeri to,
ki se ravno zdaj moži,
moji ženi pa poroči:
živ ni več ubog galjot!«

»Le vlec, le vlec, veter hladan,
veter hladan, veter močan!«
Potegnil veter je hladan,
veter hladan, hudo močan,
odnesel je galejico
spet sred morja širocega.
Tako je rekel ubog galjot:
»Veselite se, ve ribice,
ker boste pile mojo kri;
veselite se, ve ribice,
ker boste glodale moje kosti.«