Razburil sem se. »Kaj,« sem dejal, »kravji zvonec? Pa kravo tudi zraven, ne? In pastirja in planšarico in planine in nesrečo v planinah? Kaj pa misliš o svetem Miklavžu? Ali je škof in svetnik, he? Ali je kravji mešetar iz Trzina?«

Plašno me je pogledal. Povesile so se mu ustnice, nagubal se mu je ves obraz, da je postal podoben spačeni mrdi kitajskega malika, in sem vedel, zdajci se bo pričela godba. In se mu je toliko nesreče in žalosti bralo z lica, da je bilo dovolj in preveč za tri domače drame, in se mi je zasmilil in sem obrnil besedo.

Bog ve, sem rekel, ali sveti Miklavž sploh kaj ve o takih zvoncih, ko v nebesih nimajo krav; vsekakor da bi mu kazalo pisati, kje da so na prodaj – Mislil sem si, do svetega Miklavža je še teden dni, in sem se nadejal, do tedaj bo naš Lev to neumnost pozabil.

Toda je ni. Nego je postal kravji zvonec edini predmet njegovim mislim in prizadevanjem.

Najljubša jed so mu češpljevci in jih spravi osem pod kapo, kar je dosti spričo skromne njegove prostornine. Baše jih váse in se dogaja, da ne more z njimi ne naprej ne nazaj in mu jih je treba z mezincem zopet pobirati iz ust. Tako jih ljubi. Pa je vendar izjavil, da se bo odpovedal češpljevcem, le da dobi kravji zvonec.

Preudarjala sva z ženo, kako je mogoče, da si takšenle majcen hlačman tako živo vtepe v glavo stvar, ki je niti ne pozna niti ni vredna, da bi se gnal zanjo.

Nisva mogla razumeti svoje rodne krvi, dokler se nisem spomnil drugih velikih hlačmanov, takih z brki in volilno pravico, ki tudi niso drugačni in boljši, nego je naš mali. Le da si ne vtepajo v glavo baš kravjega zvonca, nego jim njihov ideal nosi kito in krilo in ga tudi ne poznajo in nemara ni vreden, da bi se zanj gnali. Pa vendar mislijo, da jim ni živeti brez njega, in bi takisto dali zanj osem češpljevcev ali kar jim je sicer najljubše na svetu. Takšen je pač moški svet in sva rekla z ženo, da ima enako kakor moški svet tudi ženstvo svoje ideale in da je ta bolezen že od nekdaj na svetu in vsepovsod. Našega Leva ideal pa da je kravji zvonec.

Še to sva uganila z ženo: če bi bil naš Lev že dovolj pismen, gotovo bi izbruhnila sila njegovega hrepenenja na dan v literarni obliki in ti izbruhi ne bi bili tako čudni kakor to, da bi se potem dobili ljudje, ki bi tiskali njegove sonete na kravji zvonec, in bi se dobili ljudje, ki bi jih brali.

Tako sva se potolažila in sva se sprijaznila z mislijo na kravji zvonec in smo dočakali svetega Miklavža.