Ciril Kosmač: Gosenica

Pripovedovalca so aprila 1930 iz koprske kaznilnice premestili v rimsko ječo Regina Coeli, kjer je bil zaprt kot politični kaznjenec. V ječi je vzpostavil neobičajen odnos z zaporniškim nadzornikom Cesarjem. V utesnjenosti celice, ki jo je tudi natančno opisal, je rutino jetnika spremenil pogled skozi okno. Mimo njegovega okna je poganjala mladika divjega kostanja z mladimi listi, po kateri je lezla gosenica.

Dan se je nagibal v večer in o prvem mraku sem videl. Izza motnega stekla se je prikazala glava gosenice. Njen rilček, potem dve vretenci, ki sta tvorili močan tilnik, in trije pari ostrih nog. Pritisnil sem glavo tesno k mreži in še danes vem, da mi je glasno razbijalo srce. Gosenica je opletala s svojim rilčkom ter grizla in požirala, požirala. List je kar kopnel. Ko se je zmračilo, se je prikazala vsa. Z zadnjimi, debelejšimi nogami se je držala na odebeljenem peclju.

Ko je pospravila prvi list, se je umaknila na vejo in se odpravila po mladiki kakor po mostu k drugemu listu. Zdelo se mi je, da je trepetal pred usodo, ki ga je čakala. Stisnil se je sam vase. Vse je kazalo, da bi bil rad majhen in neviden.

Bil je večer. Nebo je bilo rdeče in nisem vedel, kje zahaja sonce. Kako nestanoviten je človek in kako do kraja izgubljen, ko so potrgane vse njegove niti z naravo.

Povzpel sem se kvišku in strmel v gosenico. In kakor se včasih zgodi, ko drži človek svinčnik tik pred očmi in strmi na oddaljen hrib, da se svinčnik kar naenkrat odmakne in zrase v ogromen steber na oddaljenem hribu, tako se je takrat odmaknila od mene kostanjeva mladika. Čez Garibaldijev spomenik vrh Gianicola se je poleglo deblo z dvanajstimi širokimi listi, ki so bili kakor zelene rjuhe. Po drevesu pa je lezla velika predpotopna žival in požirala te ogromne liste. Takrat sem videl, kako velika je vsaka drobna in neznatna borba. Vame se je zapičilo vprašanje: gosenica bo požrla vse liste in kaj bo potem. Kje bo potem življenje, ko bo enega življenja kraj. Eno samo ne živi. Zdaj je še čas. Treba se je odločiti: gosenica ali drevo. Obeh ne morem imeti, ker tu življenje žre življenje.

In odločil sem se za drevo. Zakaj, sam bog ve. Vpraševal sem se o tem, odgovora nisem našel v svoji pameti. Zdelo pa se mi je, da je srce vedelo odgovor, a ga ni znalo spremeniti v besede.

Izpulil sem iz slamnjače nekaj morskih trav ter spletel majhen bič. In s tem bičem sem začel bezati gosenico. Premaknil je nisem, ker je bila predaleč in ker se je preveč krepko držala. Tesno se je oprijemala objedenega peclja.

Pripovedovalec je s tem, ko je neprestano slonel ob oknu in opazoval boj med listi mladike in gosenico, kršil jetniška pravila in red. Kazensko so ga za šest dni obsodili na šest dni temnice.

Ko sem se po šestih dneh, ki sem jih prebil v temi, ob kruhu in vodi, vrnil iz podzemlja v svojo celico – bilo je triindvajsetega maja – sem takoj planil k oknu. Mladika je bila še zmerom tam in na njej še dva lista. Gosenica je požrla vse ostale, zdaj pa je obdelovala predzadnjega. Kmalu bo vsega konec, sem pomislil. Še dva lista, še dva dni in potem ne bom imel pred oknom nobenega življenja več.

Triindvajseti maj je bil soparen. Sonce, ki je bilo nekje nad mestom, je bilo prav gotovo motno. Proti poldnevu se je zrak zgostil. Nebo je počasi potemnevalo. Pričakoval sem nevihto. Okrog petih popoldne je pihnil prvi piš. Dvignil je prah na dvorišču in ga nesel prav do drugega nadstropja. Mladika je vztrepetala.

Ob pol šestih so bile v ječi šmarnice. Politični jetniki nismo nikdar hodili v kapelo, da bi se tam ne srečali. Vse pobožnosti, ki so bile nam namenjene, so bile v razcepu hodnikov. Tam je bilo stopnišče, vrh stopnišča oltar in prižnica. Ob pol šestih je na prižnico stopil kaplan, nam pa so odprli vrata za dobro ped, da smo lahko slišali njegov hreščeči glas. Nikdar nisem tistega kaplana videl, toda poznam ga vendarle. Jetniški kaplani in zdravniki so navadno čudna zmes dobrega in zlega, zmes zahrbtnosti in zapitosti.

Tisto popoldne je kaplan govoril o Mariji, o nedolžnosti, o lilijah, o sv. Jožefu in o sv. Alojziju, o strasti in podobnih nadlogah, ki glodajo dušo in telo tistim jetnikom, ki si niso postavili za zgled sv. Alojzija in Majniške kraljice. Ko je do kraja izčrpal svojo modrost, je povzdignil svoj glas v nekaj, kar naj bi bilo petje. Po celicah so se oglasili jetniki. Vsaka celica je pela svojo pesem: slovensko, nemško, italijansko, posvetno, pobožno, uporniško.

Zunaj pa je naraščal vihar. Stal sem pri oknu in strmel v mladiko, ki je ob vsakem sunku vetra izginila izpred okna in se dolgo vračala. Gosenica bo padla, je udarjalo v meni, in sem nestrpno čakal. Mladika se je vrnila, in gosenica je bila še zmerom na njej, čeravno je mladika začutila, da je dobila v viharju dobrega zaveznika in je zato tudi sama napela vse sile in se stresala. Gosenica se je prav tako borila za obstanek. Potuhnila se je, se polegla po peclju in se krčevito prilepila. Čutila je bližajoči se konec: padla bo, preden bo dala iz sebe pisanega metulja, za katerega je žrla in za katerega se je povzpela tako visoko.

Vihar je naraščal, padle so prve kaplje dežja. Videl sem, kako sta se dve razsuli na zadnjem še celem listu. Prvo zrno toče. Mladika se je odmaknila, se dolgo vračala in se vrnila z gosenico. To se je ponovilo večkrat. Potem je nebo raztrgal blisk, zagrmelo je, močan sunek je pograbil mladiko. Čakal sem celo večnost. Veja se je vrnila brez gosenice.

Po hodnikih se je še zmerom razbijala pesem jetnikov in nad njo je plaval hreščeči glas jetniškega kaplana.

Zvečer sem se spet povzpel in zgrabil za križe, da bi v zahajajočem soncu na poslednjem listu preštel bisere in sončeca na njih. Zrak je bil hladen in prijeten, na dvorišču so se pogovarjali kaznjenci in golobi so se oglašali po strehah. Strmel sem v mladiko, ki se je počasi odmaknila in se polegla čez Garibaldijev spomenik vrh Gianicola. Gola, debela veja; na koncu je vihral širok zelen list, kakor zastava v vetru. Takrat sem se spomnil starega kuharja, ki mi je osemnajstletniku v goriškem zaporu vsak večer priporočal, naj sanjam o zelenem, če se le da o belem konju na zelenem travniku, zakaj to pomeni svobodo.

Drži

Ne drži

Kaj od naštetega je v besedilu v ospredju? Izberi pravilni odgovor.

Kakšen boj je prišel z novim življenjem pred oknom? Dopolni besedilo.