Ko se ozremo v svet, vidimo, da se vsa osvetljena telesa kažejo v različnih barvah. Barvne svetlobe (na primer semafor) ne dajejo »barvni« viri svetlobe, ampak filtri, ki jih postavimo pred svetilo. Večina virov daje tako imenovano belo svetlobo, v kateri so zajete vse valovne dolžine, kar pomeni, da so v njej zajete vse spektralne barve. Če belo svetlobo prestrežemo z barvnim filtrom, nam filter prepusti le določen del bele svetlobe (določeno barvo), vse druge pa absorbira. O zastopanosti vseh spektralnih barv v beli svetlobi se lahko prepričamo s stekleno prizmo, v kateri se svetlobni žarki dvakrat lomijo. Opazimo, da se svetloba razcepi v osnovne barve: rdečo, oranžno, rumeno, zeleno, modro in vijolično. Različne valovne dolžine, ki so zajete v beli svetlobi, se v stekleni prizmi različno močno lomijo in zato pride do razcepa, kot kaže slika. 

Telesa nimajo barve sama po sebi. V barvi jih vidimo zato, ker odbijejo samo del svetlobe, ki pade nanje. Rdeča žoga na sliki, na katero pada bela svetloba, je videti rdeče zato, ker vpije vse dele barvnega spektra, razen rdečega. Tega odbije. Enako zelena žoga odbije le zelen del spektra, druge pa vpije.