LJUDSKA GLASBILA

Čeprav med etnomuzikologi ni enotnega stališča glede razširjenosti glasbil na določenih kulturnih območjih, se vendarle zdi, da so ta kulturna območja kot ozemlje, katerega prebivalci pripadajo enoviti kulturi (Zmaga Kumer), najlažje sredstvo za razvrščanje ljudskih glasbil na svetu. Kot pri ljudski pesmi tako tudi pri glasbilih lahko ugotovimo, da so nekatera glasbila razširjena ali samo na enem določenem kulturnem območju ali na več kulturnih območjih.

Na vsem svetu je možno najti podobne zvočne igrače, kot so na primer lončene piščalke v obliki živali ali ropotulje različnih oblik.

Obstaja tudi možnost, da iste zvočne igrače na različnih kulturnih območjih nimajo istega namena, na primer brnivka–lesena deščica na vrvici–, se je v Sloveniji uporabljala kot igrača, v Afriki pa se uporablja kot sredstvo za odganjanje zlih duhov.

Zvonovi so pomemben del slovenske zvočne identitete. Z njimi oznanjamo čas, cerkvene praznike, poroko, smrt (vloga signalizacije), spremljamo religiozne in posvetne rituale (ritualna vloga), ustvarjamo glasbo (pritrkavanje zvonov ...).

Zvonovi so eno izmed najstarejših tolkal na svetu, ki so se razširili iz Azije, z Bližnjega vzhoda, iz Evrope še na druge dele sveta. Prve zvonove najdemo v stari Kitajski dobrih 4.000 let nazaj. Zvonovi imajo v različnih kulturah podobne namene: uporabljajo se za verske rituale, magične obrede, za obveščanje  ...