V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je skupini mladih skladateljev to obsedeno iskanje vedno novega in še ne zapisanega, iskanje novih zvočnih gradiv, novih izraznih možnosti in kompozicijskih tehnik postalo preveč utrudljivo, verjetno tudi nezanimivo. Avantgardna gibanja je polagoma zamenjal postmodernizem, to je obdobje, v katerem so ostre kote zamenjale obline: pomisli samo na škatlasto obliko avtomobilov izpred petdesetih let in jo primerjaj z današnjo.
Ime postmodernizem so si izmislili arhitekti, da bi označili svoje vnovično zanimanje za zgodovino.
Skupina mladih nemških skladateljev je na novo uvedla melodijo, ki je starejša generacija ni priznala. Orkestrske inštrumente naj bi znova igrali popolnoma normalno, lepo, brez kakršnekoli spačenosti zvoka. Propagirali so občutja, napolnili svoja dela z glasbenimi citati iz pretekle literature. Na čelu gibanja »New simplicity« je bil skladatelj Wolfgang Rihm.
Današnji orkester je tak, kot je bil pred stotimi leti. Razumljivo, da skladatelji potrebujejo nove zvočne materiale, ki ustrezajo našemu tehnološkemu času. Če obiščeš sejem glasbil v Parizu ali Frankfurtu, si boš večinoma ogledoval računalnike, sintetizatorje zvoka, mešalne mize, električne orgle, zvočnike ...
Ali veš, da nekateri skladatelji ne skladajo več za koncertno dvorano, ampak za splet?
Notacijski program, s kakršnim glasbo pogosto zapisujejo sodobni skladatelji.