20. stoletje je prineslo nove glasbene smeri, katerim se skoraj vsakodnevno pridružujejo še nove. Mladi skladatelj sledi navodilom svojega profesorja, navadno že uveljavljenega starejšega skladatelja, a potem želi svojega učitelja preseči in ustvariti nekaj svežega. Ta razvoj posameznika lahko spremljamo že pri slovenskih mladih ustvarjalcih. Dober primer za to sta prej obravnavana elektroakustično delo Bojane Šaljić Podešva in orkestralno delo Nine Šenk. Če bi se poglobil v življenje in delo obeh skladateljic, bi spoznal, da sta obe začeli podobno, a zdaj vsaka ustvarja po svoje, prejema drugačna naročila, in težko bi rekli, da sta obe del nekega enakega obdobja.
Razvoj tehnologije je doprinesel, da obe pri delu uporabljata računalnik, bodisi za notiranje bodisi za konkretno ustvarjanje zvokov, ne moremo pa reči, da je tovrstna glasba edina, ki jo katerakoli od njiju ustvari. Vsak skladatelj rad poseže tudi po ustvarjanju velikega orkestralnega dela, manjšega solističnega ali napiše kakšno predstavo za otroke. Nekateri skladatelji še vedno pišejo na roke, pri delu pa jim pomagajo študentje prepisovalci, ki partituro prepišejo v računalniški program.
Do krstne izvedbe skladbe je v vsakem primeru dolga pot. Organizator koncerta ali festivala izda skladatelju naročilo za novo skladbo. Skladatelj večinoma sodeluje z izvajalcem, ki novozapisano gradivo sproti preizkuša in popravlja. Kakšna bo skladba, je odvisno od tega, kje bo izvedena, kdo jo bo izvajal in koliko bo izvajalcev.
Kakovost ne nastaja s programom ali šolami, ampak s posameznikom, ki pa ni nujno ves čas uspešen. Lahko ima nekaj zelo uspešnih poskusov, lahko pa je katero delo izvedeno samo enkrat, nato počiva v predalu in čaka novo izvedbo.
Delovno okolje slovenske skladateljice Bojane Šaljić Podešva.