Elektroni zasedejo energijsko enakovredne orbitale posamično. To pomeni, da se v primeru energijsko enakovrednih orbital (npr. px-, py- in pz-orbitale so energijsko enakovredne) elektroni razporedijo čim bolj enakomerno.
Povedano drugače: vsako energijsko enakovredno orbitalo zasede najprej en elektron. Drugi elektron zasede to orbitalo šele po tem, ko je v vseh energijsko enakovrednih orbitalah po en elektron.
Hundovo pravilo je leta 1925 zasnoval nemški fizik Friedrich Hund (1896−1997).
Oglejmo si način razporejanja elektronov po p-orbitalah v skladu s Hundovim pravilom.
Prvi trije elektroni se razporedijo tako, da gre vsak elektron v eno p-orbitalo. Šele četrti elektron gre v isto orbitalo kot eden od prejšnjih elektronov.
Podobno velja tudi za elektrone v d-orbitalah.
Prvih pet elektronov se razporedi tako, da gre vsak elektron v eno d-orbitalo. Šele šesti elektron gre v isto orbitalo kot eden od prejšnjih elektronov.
Zdaj znamo dovolj, da lahko razumemo pojma elektronska podlupina (oziroma krajše podlupina) in elektronska lupina (oziroma krajše lupina).
Podlupina je del elektronske ovojnice, v katerem imajo elektroni enako energijo. Na primer orbitale 2px, 2py in 2pz pripadajo podlupini 2p. Podobno pet d orbital v tretji lupini pripada podlupini 3d.
Lupina je del elektronske ovojnice, v kateri imajo elektroni podobno energijo. Na primer v drugi lupini sta podlupini 2s in 2p. V tretji lupini pa so podlupine 3s, 3p in 3d.