Rafael (Raffaelo Santi, 1483–1520) je eden najbolj znanih italijanskih renesančnih umetnikov. Rodil in šolal se je v Urbinu v delavnici slikarja Perugina. Mladost je preživel v Firencah, leta 1508 pa se je preselil v Rim. Delal je na baziliki sv. Petra, bolj znan pa je kot slikar.

Za njegov opus so značilne odprte pokrajine in imenitne prostorske rešitve z mnogo-figuralnimi kompozicijami. Z barvno modelacijo je telesa upodobljencev oblikoval tako, da so videti živa. V njegovih delih lahko opazujemo več zgodb, ki se odvijajo sočasno. Upodobljene so v več piramidalnih kompozicijah, kar priča o dejstvu, da je na umetnika vplival tudi Leonardo da Vinci.

Atenska šola je Rafaelovo najbolj znano delo. Stensko poslikavo je naročil papež Julij II. in se nahaja v njegovih zasebnih prostorih, ki so bili namenjeni knjižnici. Od 16. stoletja so prostore uporabljali za podpisovanje in pečatenje papeških dokumentov (Stanza della Segnatura). Upodobljeni motivi v dveh sobanah, ki jih je poslikal Rafael, so povezani z njihovo prvotno namembnostjo, zato so osrednji liki avtorji znanih knjig in razprav.

Freska z motivom Atenske šole je velika 500 krat 770 centimetrov. V kompozicijo je razvrščenih 52 oseb, ki so simetrično razporejene v notranjosti monumentalne arhitekture. Razdelimo jo lahko na tri dele, spodnji zaznamuje s kvadrati razdeljen prostor s figurami v prvem planu. Drugi del se nadaljuje nad stopnicami, kjer je razporejeno največje število ljudi. Središče kompozicije predstavljata dve osrednji moški figuri. Tretji del zaznamuje upodobljena arhitektura, ki govori o slikarjevem popolnem razumevanju linearne perspektive.

Na splošno velja, da je kompozicija skladna in simetrična, ne samo glede na postavitev figur v prostoru, pač pa tudi v smislu barvne skladnosti. Figure se med seboj barvno dopolnjujejo in smiselno zaokrožajo barvno harmonijo naslikane notranjosti.

Naslov dela je Atenska šola in opisuje upodobljeno dogajanje. Na freski prepoznamo najpomembnejše antične mojstre znanosti in umetnosti. Med njimi so prepletene podobe sodobnikov, humanistov, intelektualcev in umetnikov (Michelangelo ...).

Kot osrednji figuri prepoznamo Platona in Aristotela. V rokah držita knjigi. Platon s prstom kaže proti nebu ter s tem simbolično sporoča svoja razmišljanja o Stvarniku, kozmološkem gibanju in naravi sveta. Aristotel z desnico kaže navzdol in opozarja, da je treba opazovati svet, kot je, in sicer v okviru njegovih materialnih lastnosti. Osrednji prizor obdajajo številni drugi intelektualci, med njimi Pitagora, Evklid, Ptolomej ...

Sporočilo freske zahteva razumevanje celotne upodobitve, povezave med posameznimi skupinami upodobljencev ter preostalih fresk v prostoru. Na splošno je ponazoritev najvišjih duhovnih vrednot (resnica, dobrota, lepota).