Rokoko se je razvil v Franciji, in sicer v okviru aristokratske umetnosti (dvorni slog). Od tam se je razširil tudi drugam po Evropi. Uveljavil se je na primer v Nemčiji, Avstriji in Benetkah. Prve oblike so se v okrasu zavitih, nepravilnih oblik pojavile že v času Ludvika XIV. Pozneje, v času Ludvika XV. (oba sta bila francoska kralja), je rokoko kot slog prevladoval v oblikovanju notranje opreme, za katero so bili značilni lahkotnost, abstraktne okrasne podrobnosti in prevladovanje ukrivljenih oblik. Umetniki rokokoja so vzore črpali iz baročne umetnosti. Lahko bi tudi rekli, da je rokoko nadaljevanje baročne umetnosti.

Rokoko kot slog se v arhitekturnem oblikovanju izraža predvsem v okraševanju stavbne lupine. Poleg dekoracije interjerja se pojavi tudi »olepševanje« zunanjosti dvorcev, vil, cerkva … Značilna ponavljajoča se oblika je motiv školjke, pogosta sta tudi štukaturni okras in pozlata.

Za kiparstvo rokokoja je značilna predvsem vloga dekoracije. Uveljavi se umetna obrt (pohištvo, zlatarstvo, izdelovanje okrasnih oblog …), pomembna pa sta tudi miniaturno kiparstvo in porcelan, iz katerega so narejene različne posode ter figurice. Rokokojski porcelan je znan po svoji izjemno visoki kakovosti. Značilne so svetle, pastelne barve.

Za slikarstvo rokokoja je značilna dekorativna eleganca. Enako, kot v kiparstvu, je tudi v slikarstvu pogost motiv školjke. Uveljavile so se različne valovite, ukrivljene oblike, ki so poslikane s svetlimi barvami. Kompozicije so v primerjavi z baročnimi bolj umirjene, igra svetlobe in sence ni tako izrazita. Med motivi so najpogostejši žanrski prizori aristokratov, ki se razigrano igrajo v naravi, številni pa so tudi podobe krajin (vedute in marine), aristokratski in meščanski portreti ter mitološki prizori.