ARHITEKTURA 19. STOLETJA

Za razvoj neoklasicističnega sloga v arhitekturi je bil najpomembnejši pisec Johann Joachim Winckelmann, ki je raziskoval plemenitost in strogost antične umetnosti. S svojimi raziskovanji je vplival na razvoj arheologije (odkritje v Pompejih in Herkulanumu).

Pierre-Charles L'Enfant, 1791–1793, Kapitol, Washington DC, ZDA

V nasprotju z baročnim mestom, za katerega je značilen okras posameznih zgradb, je za neoklasicistično mesto značilno celostno urbanistično oblikovanje. Mesto postane organizem, ki je skladno oblikovan s povezanimi ulicami, trgi in vrtovi. Novo podobo so dobila vsa velika evropska mesta, med njimi Pariz, London, Berlin, Sankt Peterburg in druga.

Neoklasicistični slog je bil, kot nov uradni slog, dobro sprejet tudi v Združenih državah Amerike. Washington, kot glavno mesto, je dobil novo podobo po zasnovi arhitekta in urbanista Pierre-Charlesa L'Enfanta ter arhitekta in tedanjega predsednika Thomasa Jeffersona. Mesto je v novi podobi izražalo težnjo mlade republike po posnemanju oblik antičnega Rima.

Številna evropska mesta so bila v 19. stoletju deležna prenove.

Vloga poslopja je močno vplivala na slog oblikovanja zgradbe. Cerkve so najpogosteje dobile neoromansko ali neogotsko podobo. Gledališča so bila zgrajena v neobaročnem slogu, muzeji pa neorenesančnem, saj so s svojim videzom simbolično sporočali renesančne humanistične ideje. Tudi šole so bile zgrajene v duhu renesanse, saj so nosilke izobrazbe. Pri nekaterih primerih lahko opazimo tudi kombinacije različnih minulih arhitekturnih slogov.

Pojav historizma se je uveljavil ob prenovah starih zgradb in ni značilen za novonastajajoče arhitekture.