Knjižni jezik delimo na zborni jezik in knjižni pogovorni jezik. Zborni jezik dosledno upošteva pravorečna in pravopisna pravila, ki so zapisana v slovnici, pravopisu in slovarju, čemur rečemo knjižna norma. Kadar javno nastopamo ali pišemo javna ali uradna besedila, moramo uporabljati to zvrst jezika. Zborni jezik se predvsem piše in manj govori. Gre za zvrst, ki se je ne naučimo doma ali v pogovorih s prijatelji, temveč se je moramo učiti v šoli. Njegova vloga je, da povezuje vse Slovence v Sloveniji oziroma na slovenskem etičnem ozemlju, ki sicer govorijo različna narečja in pokrajinske jezike, in po svetu (torej tudi zamejce in izseljence). Knjižni pogovorni jezik pa se predvsem govori in se ne zapisuje.

Narečje pa je ─ tako kot sleng ─ neknjižna zvrst jezika, ki jo v medsebojnih pogovorih uporabljajo prebivalci ožjega geografskega področja. Slovenščina pozna okrog 50 narečij.

Narečja so nastala zaradi različnih vzrokov: zgodovinskih (preseljevanja), vplivov drugih jezikov (primorska narečja vsebujejo precej italijanskih besed, koroška in štajerska veliko nemških besed, panonska pa madžarskih besed) in geografskih preprek (gorovja, gozdovi, močvirja…).

Zanimivo je, da so tudi najstarejša besedila v slovenskem jeziku (Celovški rokopis, Stiški rokopis) obarvana narečno, z izjemo Brižinskih spomenikov (prvi zapis slovenščine), kjer ni nobenih narečnih posebnosti.