Visoška kronika

Kaj prikazujejo rdeče puščice? Odgovori.

S katerima živalskima prispodobama je pripovedovalec primerjal Marksovo vedenje na plesu? Dopolni poved.

»Moja si,« je kričal kakor obseden, »moja in nikogar drugega!« Okrog sebe je gledal kakor bik na paši. »Pa mi jo vzemi kdo, če si upate!« je še pristavil in meril s pogledom Jurija in tovariše. Tudi mene je meril s tem pogledom, da je – najsi sem bil desetkrat gospodar – zakipela kri v mojem telesu.

Pa Agata ni bila zadovoljna s tako snubitvijo. Upirala se je, in ker je le ni nehal stiskati k sebi, smo videli, da je dvignila svojo roko in da je začela švrkati ž njo po njegovem kosmatem obrazu, da je tleskalo.

»Pusti!« je govorila ostro, »pusti me – kdo te mara grdoba grda!«

Ta udarec je vzel Marksu vso moč, ker izgubi mlad človek vsako ime, če ga je tepla ženska. Spustil je Agato in kakor izgubljena ovca obtičal sredi hiše. Obdajala sta ga smeh in krohot, kar ga je zapeljalo, da je storil nekaj, kar je bilo v takem trenutku najnespametnejše: siknil je grdo besedo, ki je veljala vsem in ki je torej vse razdražila.

Prvi je bil Jurij v njem, potem ga je obsula cela drhal, ki je zavoljo njegove ošabnosti kuhala jezo oni večer. Branil se je, kolikor se je mogel, pa so ga imeli v hipu na tleh; tepli so ga in ga suvali s težko okovanimi čevlji. Ubili bi ga bili, da nisva prihitela z Debeljakom ter razmetala vse, kar jih je viselo na njem, prav tako kakor čebele, če padejo na potnega konja.

Ko se je s težavo vzdigoval, je ječal in stokal. Marksa Wulffinga je bilo groza pogledati: na glavi lasje šopoma izpuljeni, obleka raztrgana; ko je počasi zlezel na noge, se je pokazalo, da je na eni nogi {krevljal;šepal}; po obrazu in po rokah pa je silila na dan kri v debelih kapljah. Vzlic temu se je odkrivalo na tem obrazu toliko jeze in toliko divjega sovraštva, da sem kaj takega videl pozneje še samo pri Turkih, kadar smo vjete v vrste postavljali in jim sekali glave!

»Ste me,« je tarnal, »ker vas je bilo preveč! Kakor mravlje ste se usuli na enega! Najbolj pa me peče, da me je tepla ženska – ženska, ki je od naših ljudi! Da bi vas vse hudič vzel!«

S to željo, ki mu je gotovo prihajala od srca, je odkrevsal.

Tako se je {razdrla preja;pojedina in ples po koncu preje} pri Debeljakovih nekaj časa po svečnici v letu 1695.

Drugo jutro je bil Marks Wulffing izginil. Noč ga je pobrala in še svojega plačila ni zahteval.

Marksovo ošabnost in premoč je primerjal z lastnostmi bika ,
pohlevnost in izgubljenost pa z značilnostmi ovce .

Kako imenujemo tovrstno slogovno sredstvo? Izberi pravilni odgovor.

Okrasni pridevnik.

Poosebitev.

Primera.

Pretiravanje.

V odlomku se pojavita še dve primerjavi z živalmi. Kateri? Odgovori.

Še enkrat preberi odlomek. Po čem v besedilu, poleg letnice, ki je navedena na koncu odlomka, še lahko sklepaš, da je dogajanje postavljeno v preteklost? Odgovori v povedi.

Iz katerih povedi je razvidno, da je pripovedovalec v odlomku hkrati tudi književna oseba? Označi eno izmed povedi.

»Moja si,« je kričal kakor obseden, »moja in nikogar drugega!« Okrog sebe je gledal kakor bik na paši. »Pa mi jo vzemi kdo, če si upate!« je še pristavil in meril s pogledom Jurija in tovariše. Tudi mene je meril s tem pogledom, da je — najsi sem bil desetkrat gospodar — zakipela kri v mojem telesu.

Pa Agata ni bila zadovoljna s tako snubitvijo. Upirala se je, in ker je le ni nehal stiskati k sebi, smo videli, da je dvignila svojo roko in da je začela švrkati ž njo po njegovem kosmatem obrazu, da je tleskalo.

»Pusti!« je govorila ostro, »pusti me — kdo te mara grdoba grda!«

Ta udarec je vzel Marksu vso moč, ker izgubi mlad človek vsako ime, če ga je tepla ženska. Spustil je Agato in kakor izgubljena ovca obtičal sredi hiše. Obdajala sta ga smeh in krohot, kar ga je zapeljalo, da je storil nekaj, kar je bilo v takem trenutku najnespametnejše: siknil je grdo besedo, ki je veljala vsem in ki je torej vse razdražila.

Prvi je bil Jurij v njem, potem ga je obsula cela drhal, ki je zavoljo njegove ošabnosti kuhala jezo oni večer. Branil se je, kolikor se je mogel, pa so ga imeli v hipu na tleh; tepli so ga in ga suvali s težko okovanimi čevlji. Ubili bi ga bili, da nisva prihitela z Debeljakom ter razmetala vse, kar jih je viselo na njem, prav tako kakor čebele, če padejo na potnega konja.

Ko se je s težavo vzdigoval, je ječal in stokal. Marksa Wulffinga je bilo groza pogledati: na glavi lasje šopoma izpuljeni, obleka raztrgana; ko je počasi zlezel na noge, se je pokazalo, da je na eni nogi krevljal; po obrazu in po rokah pa je silila na dan kri v debelih kapljah. Vzlic temu se je odkrivalo na tem obrazu toliko jeze in toliko divjega sovraštva, da sem kaj takega videl pozneje še samo pri Turkih, kadar smo vjete v vrste postavljali in jim sekali glave!

»Ste me,« je tarnal, »ker vas je bilo preveč! Kakor mravlje ste se usuli na enega! Najbolj pa me peče, da me je tepla ženska — ženska, ki je od naših ljudi! Da bi vas vse hudič vzel!«

S to željo, ki mu je gotovo prihajala od srca, je odkrevsal.

Tako se je razdrla preja pri Debeljakovih nekaj časa po svečnici v letu 1695.

Drugo jutro je bil Marks Wulffing izginil. Noč ga je pobrala in še svojega plačila ni zahteval.

Kdo je glavna književna oseba? Dopolni poved.

Kako imenujemo tovrstno slogovno sredstvo? Izberi pravilni odgovor.