Gledalcem je zastajala sapa. Takrat je zavpila mati mesarica:
»Obrni se, revišče, saj si že v vodi! – Obrni se, pa prideš živa na suho!«
Ker se Agata za klic ni zmenila, se je zatogotila mesarica: »Saj vendar nisi gluha!«
In tudi druge so vpile: »Obrni se!«
Zmeden bi bil v takem položaju vsak človek in tudi Agato je to kričanje gotovo še bolj spravilo v zmedo. Naprej je silila, zašla je v curek, da je voda zašumela okrog nje in da jo je prav hitro izpodneslo. Naenkrat je ležala deklica v valovih, pa se je zopet vzdignila, oblačilce se je bilo tesno oprijelo njenih udov in prav kakor brez vsake obleke je stala pred svojimi sodniki.
Množice so otrpnile in niti glas ni prišel iz črnih krdel. Takrat se je zgodil čudež – kaj drugega ne morem zapisati.
Tik vode je rastel {jesen;drevo s pernatimi listi} in star je že moral biti, ker je vrh kazal suho vejevje. Pri tolikem šumu, pri tolikem številu zbranih ljudi je bil sédel na suho vejo mlad {muhovček;majhna ptica selivka}. Ni se bal ne vpitja ne množic. »Ček!« – je dejal in spustil se je z jesena. Agati okrog glave se je poganjal za mušicami, ki jih je mrgolelo po zraku. Tudi dve lastovki sta se pripodili nizdol po Poljanščici ter parkrat zaplesali okrog dekliča, o katerem smo že skoraj vedeli, da ne bo prišla živa iz vode. – O tem se je pozneje govorilo še leta in leta. – Loško ženstvo je padlo na kolena in glasno je zadonela molitev svetega očenaša. Mene pa vse to ni presunilo in še vedno se mi je v duši oglašalo: »Morda je pa le kriva.« –
Sedaj je Agata poskušala, da bi bredla naprej. In res je zabredla kaka dva koraka v curek, pa se je videlo, da vode ne bo premagala. Takrat sem imel priliko, da sem prav natanko opazil, kako je škof Joannes Franciscus dvignil roko in dal znamenje ž njo. Na to znamenje je grajski lovski mojster, ki je bil obenem grajski ribič, kaj spretno odrinil z malim
čolničem od kraja ter ga obrnil proti globočini.
V tem je moč valov izpodnesla Agato, da je hitro izginila pod površino.