Naloge

Do večera sploh nisva govorila; čutil sem svojo krivdo in se bal pogledati brata. Ves dan se ničesar nisem mogel lotiti. Volodja se je pridno učil in se po obedu, kakor zmerom, pogovarjal in zabaval s sestro in Katenjko.

Ko je učitelj končal pouk, sem takoj šel iz sobe. Bilo mi je mučno, sramoval sem se, pa tudi bal ostati z bratom na samem. Po večerni uri zgodovine sem pobral zvezke in krenil proti vratom. Čeprav sem hotel stopiti k bratu in se pomiriti z njim, sem šel z nadutim in jeznim obrazom mimo njega. Ta trenutek je Volodja dvignil glavo in me sproščeno pogledal s komaj opaznim, dobrodušno navihanim smehljajem. Najine oči so se srečale; spoznal sem, da me razume in ve, da jaz vem, da me razume, toda neko nepremagljivo čustvo me je prisililo, da sem se obrnil.

»Nikolenjka!« mi je rekel preprosto, prav nič napihnjeno. »Dosti jeze. Oprosti, če sem te užalil.« In mi je segel v roke.

V mojih prsih se je nekaj začelo dvigati više in više, me stisnilo v grlu in mi zaprlo sapo. Ampak to je trpelo samo trenutek - v očeh so mi zasijale solze in postalo mi je laže.

»Oprosti ... Volodja ...!« sem rekel in mu stisnil roko.

»Če sem razbil, sem pač razbil, kaj se bova pričkala!«

In sem se prav prisiljeno nasmehnil.