Najprej bomo raziskali, v katerih primerih je z matematičnega vidika smiselno uporabiti linearno prilagoditveno funkcijo. V naslednjem zgledu primerjaj dva nabora podatkov.
| $x$ |
$2$ | $3$ | $4$ | $5$ | $6$ | $7$ |
| $f(x)$ |
$0,9$ |
$1,5$ | $2,1$ | $2,7$ | $3,3$ | $3,9$ |
| $\triangle f(x)$ |
0,6 | 0,6 | 0,6 | 0,6 | 0,6 | / |
| $x$ |
$2$ | $3$ | $4$ | $5$ | $6$ | $7$ |
| $f(x)$ |
$2,03$ |
$3,02$ | $4,23$ | $5,92$ | $8,28$ | $11,60$ |
| $\triangle f(x)$ |
0,99
|
1,21
|
1,69
|
2,36
|
3,32
|
/ |
Na aktivni sliki razišči, kateremu naboru podatkov se bolje prilega linearna funkcija.
Modeliranje z linearno funkcijo $f(x)=kx+n$ je z matematičnega vidika ustrezno takrat, ko so razlike funkcijskih vrednosti $\triangle f(x)=f(x+m)-f(x)$ konstantne. Podatki so tabelirani s korakom $m$.