Zemljevid antične Grčije

Ko so Dorci svojo oblast utrdili v mestnih državicah (polis), so se začeli širiti na obale Sredozemskega in Črnega morja. Razvile so se kolonije v Veliki Grčiji, na Siciliji, pa tudi v Afriki in južni Franciji. Grška družba se je ukvarjala z ribolovom, pomorstvom, obrtjo, trgovino in poljedelstvom. Živeli so v polisih, politično samostojnih mestnih državicah. Družba je na političnem področju preživela različne razvojne stopnje (kraljevina, tiranija, demokracija). Polisi so se združevali le ob vojnah proti skupnemu sovražniku ter na olimpijskih igrah.

Grški znanstveniki so raziskovali zakone matematike, zanimalo jih je, kako deluje vesolje, največji poudarek pa so namenili filozofiji (Sokrat, Platon, Aristotel). Bili so tudi mojstri besedne umetnosti (Homer, Sofoklej, Sapfo …).

Raphael Santi, 1518–1519, Dvanajst olimpijskih bogov

Z izrazom mitologija označujemo preučevanje mitov. Mit je pripoved s pomenom, ki ima trajno kakovost. Praviloma pripovedujejo o zgodovinskih dogodkih (resničnih ali izmišljenih).

Mitologija je bila tesno povezana z vsakdanjim življenjem Grkov. Z njo so si razlagali svoj izvor in zgodovino.

Grško mitologijo najpogosteje povezujemo z dvanajstimi olimpijskimi bogovi, ki so ustrezali dvanajstim mesecem v letu in dvanajstim znamenjem živalskega kroga. Njihova najpomembnejša naloga je bila obvladati nered in skrbeti za harmonijo na Zemlji. To so Zevs, Hera, Pozejdon, Demetra, Ares, Afrodita, Apolon, Artemida, Hefajst, Hestija, Hermes in Atena.

Okoli leta 1000 pred našim štetjem se kažejo prva znamenja obnove mest, vaške skupnosti so se začele združevati in postopoma se je razvila ureditev v mestne državice. V umetnosti je to čas tako imenovanega geometričnega sloga (1000–700 pred našim štetjem).

Geometrični slog je oznaka za eno izmed štirih obdobij grške umetnosti, za katero je značilno predvsem vazno slikarstvo. Poslikane keramične posode so bile sprva okrašene z različnimi geometrijskimi ornamenti (trakovi, meandri, krogi ...), pozneje pa se pojavijo tudi človeške figure ter podobe živali. Vsa dekoracija sledi osnovnim geometričnim načelom, podobe so strogo shematično oblikovane. Najpogostejši so mitološki in zgodovinski prizori.

Dorski steber ima bazo, njegovo deblo je vitkejše in višje ter žlebljeno s tanjšimi žlebiči. Kapitel je oblikovan v obliki ovnovih rogov, to so tako imenovane volute. Nad stebri se nahaja arhitrav, nad njim pa friz, ki je praviloma v celoti okrašen (je brez triglifov).

Jonski steber nima baze, temveč stoji neposredno na tleh. Deblo stebra se od četrtine svoje višine proti vrhu rahlo zožuje in je žlebljeno. Na vrhu stebra stoji kapitel, ki je sestavljen iz skledastega okroglega podstavka in preproste vrhnje plošče. Nad vrsto stebrov poteka arhitrav (kamnita greda), nad njim pa friz, ki je razdeljen v izmenjujoča se polja triglifov in metop.

Oblika korintskega stebra se je razvila v drugi polovici 5. stoletja pred našim štetjem. Od ostalih se razlikuje samo v oblikovanju kapitela, ki je bogatejše okrašen z volutami in akantovimi listi.

Dorski in jonski slog sta se razvila v arhaiki. Jonski stebrni red prevladuje v obdobju klasične grške umetnosti, korintski slog pa je značilen za čas helenizma.

Steber je sestavljen iz baze, debla in kapitela.