Dopisovanje je glede nato, komu je namenjeno, zasebno (vsebuje podatke, ki niso namenjeni vsakomur) ali javno (to so besedila v množičnih občilih, v javnih prostorih, reklamni letaki, plakati).
Glede na to, ali sta dopisovalca v enakovrednem ali neenakovrednem družbenem razmerju, poznamo uradno in neuradno dopisovanje.
| Uradno: |
Neuradno: |
| – uporabljamo uradne nagovore, – dopisovalca sta v neenakovrednem razmerju, – naslovnika nagovarjamo z imenom in priimkom in ga vikamo, – upoštevamo zgradbo besedilne vrste, ki jo tvorimo. |
– uporabljamo neuradne nagovore in pozdrave, – naslovnika večinoma nagovarjamo z imenom in ga tikamo, – razodevamo čustva in mnenja, – sebe po navadi poimenujemo zgolj z imenom. |
Presodi, ali so navedene trditve pravilne. (Pravilne se po kliku obarvajo zeleno, napačne se prečrtajo in se štejejo za nepravilen odgovor.)
| Pozdrav/nagovor | |
| Draga mati! |
{neuradno;uradno} |
|
Spoštovani! |
{uradno;neuradno} |
| Lep pozdrav |
{uradno;neuradno} |
| Lp. |
{neuradno;uradno} |
| Živijo, Miha, |
{neuradno;uradno} |
| Matej Podlesnik |
{uradno;neuradno} |
Zakaj se dopisovanje po navadni pošti danes manj uporablja in zakaj se v klasičnem pismu, ki ga odpošljemo v kuverti, lastnoročno podpišemo?
Na kaj pazimo, ko si dopisujemo po navadni pošti?
Pišemo na čist in nezmečkan list papirja (format A4, brez črt).
Rokopis mora biti čitljiv, tipkopis pregleden (če se zmotimo, popravkov nikoli ne radiramo, brišemo ali črtamo).
Pazimo na ustrezno prostorsko razvrstitev delov besedila; še zlasti ko pišemo uradni dopis.
Če dopis pošiljamo po pošti, na ovojnico napišemo naslovnikovo ime, priimek (oz. naslov podjetja, ustanove) in naslov ter nalepimo znamko ustrezne vrednosti.
