Renesančna dramatika

Angleški renesančni dramatik William Shakespeare se je rodil v Stratfordu. Pri osemnajstih letih se je poročil z Anne Hathaway in imel z njo tri otroke. Leta 1585 je odšel v London in se uveljavil kot dramatik in igralec. Postal je solastnik gledališč Globe in Blackfriars Theatre.

Ustvarjanje

Napisal je 154 sonetov in 37 iger, med katerimi so kraljevske drame, tragedije, komedije in romantične igre. Kraljevske drame so napisane po motivih zgodovinskih kronik o nacionalni preteklosti in njenih fevdalnih sporih (npr. Henrik VI. v treh delih, Rihard III., Rihard II., Kralj John). Njegove komedije pogosto temeljijo na motivih italijanskih renesančnih novel (Komedija zmešnjav, Ukročena trmoglavka, Dva gospoda iz Verone, Sen kresne noči, Beneški trgovec). Po letu 1600 je nastala skupina mračnih komedij (Dober konec vse povrne, Milo za drago). Med tragedijami, ki predstavljajo osrednjo skupino, so Romeo in Julija, Julij Cezar, Hamlet, Othello, Kralj Lear in Macbeth. V njih je prikazan propad pomembne kraljevske ali plemiške osebe, ki postane žrtev lastnih teženj. Človekovo osebnost v dramah prikaže kot dinamičen preplet mnogih protislovnih potez. Izid je za posameznika tragičen, čeprav na koncu zunanje sile spet vzpostavijo red.

Zadnjo skupino dram sestavljajo romantične igre ali romance: Zimska pravljica, Cymbeline in Vihar.

Shakespearova dramatika vsebuje tipični renesančni nazor o naravi, svetu in človeku. Dramatik v ospredje postavlja moralna vprašanja, natančno predstavi značaje in psihologijo oseb, predvsem pa nazorno prikaže dogodke in okolje. V renesančnih dramah je dogajanje razširjeno na več dogodkov v daljšem časovnem razmiku. Zgradba dram je pogosto sintetično-analitična.