Povzetek

Grška komedija, ki je nastala iz posmehljivih pesmi, se je razvila v 5. stoletju pred štetjem (v helenistični dobi). Komedija pri starih Grkih ni imela tako velike vloge kot tragedija, cenili pa so jo v rimski književnosti (v arhaični dobi). Stara komedija je bila satirična in je kritično povezovala socialne, kulturne in politične dogodke. Po diktaturi oblast ni več dovolila uprizarjanja starih komedij, zato so nastale nove, ki so prikazovale zasebno življenje v smešni in poučni podobi. Oblikovali so se t. i. stalni tipi junakov, kot so skopuški oče, zapravljivi sin, zviti suženj in bahavi vojščak. Predstavnik stare komedije je Aristofan (v središču njegovih dram so problemi sodobnega atenskega življenja, kot so peloponeška vojna, vzgoja in neenakost med družbenimi sloji). Nove grške komedije je pisal Menander, nove rimske komedije pa Plavt.

Komedija vsebuje satirične, polemične in parodične odzive na sodobno stvarnost (politično, socialno in kulturno življenje). Gledalce želi zabavati in vzgajati obenem. Komedije vsebujejo različne vrste komike. Karakterna/značajska komika smeši značaj oseb, situacijska/položajska komika sloni na presenečenjih, zamenjavah in zmešnjavah, v besedni komiki pa zbuja smeh govor dramskih oseb. Telesna komika zbuja smeh zaradi neke pretirane telesne nenormalnosti, groteskna komika pa temelji na popačenih podobah (vendar je v tem skrit neki globlji smisel). 

V Aristofanovi komediji Aharnjani in v Plavtovih Dvojčkih so poudarjene predvsem karakterna/značajska, situacijska/položajska in besedna komika.