Arabska književnost se je razvijala od 6. stoletja do leta 1400. Spada med najmlajše književnosti Orienta. Uveljavila se je z nastopom preroka Mohameda in temeljno knjigo arabske književnosti, Koranom. Koran je sveta knjiga islama, zapisana v ritmizirani prozi. Pomembno ritmično sredstvo so paralelizmi členov.
Arabska književnost se deli v več obdobij (predklasična doba je trajala od 6. do 7. stoletja, najpomembnejši predstavnik je bil Mohamed, v tem času je nastal Koran; klasično obdobje je trajalo od 8. do 10. stoletja, predstavnik je Abu Nuvas; poklasično obdobje pa se je začelo po letu 1000, osrednji predstavnik je Ibn Al Farid; temu je sledila doba mrtvila, ko se književnost ni več razvijala).
Pomembno vlogo v razvoju imata lirika in pripovedništvo. Osrednja pesniška oblika arabske književnosti je gazela, ki največkrat opeva vino, življenjske modrosti in ljubezen. Gazele, ki opevajo vojno, bitke, zmage ali pa so žalostinke za umrlimi, se imenujejo kaside.
Izvirna zvrst arabske pripovedne proze so makame.
Najpomembnejše delo arabskega pripovedništva je zbirka Tisoč in ena noč. To je zbirka pripovedk, novel, pravljic in anekdot. Sestavljena je kot ciklična pripoved, v kateri ima okvirna zgodba o Šeherezadi zelo pomembno mesto, saj si junakinja s pripovedovanjem zgodb podaljšuje in na koncu podaljša življenje. Dokončno podobo je zbirka dobila šele v 17. stoletju, zgodbe v njej pa so vplivale tudi na razsvetljenstvo in romantično pripovedništvo.
Ena od zgodb v zbirki je Zgodba o grbavem pritlikavcu, ki sporoča vzvišeno moralno resnico: najvišje človekove vrednote so poštenost, resnicoljubnost in odkritost. Zanimiva je zgodbena zgradba, saj se pripoved odvija v krogu (v obliki prstana), in kjer se zgodba konča, bi se ponovno lahko pričela.
V preglednico vpiši manjkajoče pojme.