Povzetek

V verzificiranih lirskih besedilih je zunanja zgradba razvidna iz dolžine verzov, števila kitic (strof), števila verzov v kiticah, števila zlogov v verzih ipd.

Pripovedno besedilo (npr. roman) se navzven členi po poglavjih. Nekatera poglavja na posebnih mestih v besedilu imajo zmeraj posebno vlogo, na primer uvod ali prolog (začetno ali uvajalno poglavje) ter konec ali epilog (zadnje poglavje). Prolog bralcu ponuja najosnovnejše informacije, da lahko sledi pripovednemu dogajanju ali pa skuša v bralcu zbuditi zanimanje za besedilo. Epilog na kratko pospremi usode književnih oseb po končani zgodbi.

Drama je razdeljena na dejanja (ta označujejo zaokrožene dogajalne enote) in prizore ali epizode (to so manjše enote drame, ki nastanejo s spremembo dramskih oseb, dogajanja in predmetov).
V drami je verbaliziran (vsebovan v govoru dramskih oseb) le del objektivnega dogajanja. Ob tem obstaja v vsaki drami še dramsko dogajanje, ki ni ubesedeno, ampak je v besedilu samo na kratko in približno nakazano z avtorjevimi režijskimi opombami (didaskalijami).

Stalna in obvezna prvina zunanje zgradbe je tudi naslov, ki stoji na začetku vsakega literarnega besedila in napoveduje njegovo vsebino. Naslov lahko predstavi zunanjo zgradbo, vsebino, snov, idejo, osrednjo osebo, dogajalni prostor, poklic osrednje osebe ... Naslov je pomemben člen besedila, saj vzpostavlja prvi stik književnega besedila z bralcem. Včasih je od naslova odvisno, ali bo bralec knjigo prebral.

Moto ali geslo je kratka misel na začetku poglavja. V romanih iz 19. stoletja so bili v motu zapisani pregovori, znani verzi, modre misli, tudi aforizmi imenitnih pisateljev, filozofov ali državnikov.