... se	dr	zne	pred	me,	no	ga	ne	poš	te	na?
υ	—	υ	—	υ	—	υ	—	υ	—	υ

Jean-Baptiste Racine je bil dramatik in pesnik, eden izmed klasikov francoske književnosti, ki mu je uspelo uresničiti najvišje in najstrožje zahteve poetike francoskega klasicizma.

Rodil se je l. 1639 v pokrajini Champagne v družini malega lokalnega veljaka. V zgodnjem otroštvu je izgubil oba starša in odraščal pri sorodnikih, tesno povezanih s samostanom Port-Royal, ki je bil središče janzenizma na Francoskem. V njem je bil Racine deležen brezplačnega šolanja pri najboljših intelektualcih tistega časa. Pridobil si je izvrstno klasično izobrazbo in spoznal je antične kulture, kar je s pridom uporabil v svojem dramskem ustvarjanju, ki večinoma temelji na mitoloških in zgodovinskih antičnih zgodbah, Svetem pismu in orientalski zgodovini. Ker je imel posvetne ambicije, je zapustil duhovniški poklic in se vrgel v literarno in gledališko dejavnost. Pisal je pesmi na čast kralju in prijateljeval z osemnajst let starejšim pisateljem La Fontainom, kasneje pa z Boileaujem (avtorjem stroge klasicistične Poetike).

Janzenisti so videli svet pesimistično: človekovo svobodo omejuje vsemogočni Bog, ki že ob rojstvu odloči, ali bo človeka odrešil ali ne. Tako so tudi Racinova dramska dela naravnana pesimistično, ker je, tako kot pri starih Grkih, usoda močnejša od človeka. Pisal je zlasti tragedije, kot so Andromaha, Britanik, Berenika, Fedra. Drame se ravnajo po strogih pravilih o treh enotnostih, slogovno pa so preproste, jasne in dognane. Njegovi junaki bijejo boj med voljo in strastjo, pri čemer po navadi strast zmaga nad razumom. Zaradi spletke v zvezi z uprizoritvijo Fedre se je za dvanajst let umaknil iz literarnega in gledališkega življenja. "Sončni kralj" mu je podelil plemstvo in ga imenoval za dvornega historiografa. Na starost se je Racine vrnil k janzenizmu in hkrati padel v nemilost pri kralju. Umrl je leta 1699.