»Kadar  ob smrtni uri duša
stopi človeku do grla …
Kdo mu ponudi čarovne pijače,
da bi ga otel? ...«
Koran, sura 75

Turban pisan diči ruso glavo,
damaščanka mu visi ob boku.
Knjiga sveta je pred njim odprta,
koran čita mladi Abduraman,
koran čita, suro baš o smrti,
in o smrti in življenju večnem.
Svetel dan mu sije skozi okno,
krasno jutro v izbo se smehlja mu,
jasno jutro, dete vesne mlade,
ali v duši jasno ni kalifu.
Težke misli misli Abduraman! …
»Smrt! Že zopet duha obletavaš,
vešča črna, misel nevesela?
Smrt? Umreti! – Moram li umreti? …
Alah, v srcu vžgal si čut ljubezni,
glavi vdihnil si duhá modrosti,
meč oblasti dal si roki moji!
Glej, kako naj ločim od ljudi se!
Veže nanje me ljubezni spona!
Glej, kako naj misliti prestanem?
V duhu nosim svet in – tebe, Alah!
Glej, kako naj z mečem se razstanem!
Najzvestejši mi je on tovariš ... « 

V težkih mislih je kalif kordóvski!
V težkih mislih tri pozove k sebi:
Zove k sebi Hákima, zdravnika,
zove k sebi Sófra, čarovníka,
zove k sebi derviša Rašída.

Stopi predenj prvi, Hakim, lečnik.

»Ni li leka zoper smrt na sveti?
Duh čemú nam? In čemú so vede? –
Mora biti – večno čem živeti!«

»Jasni emir, sonce zemlje španske!
Srečen sem, da smem pred tabo stati!
Moč veliko ima znanost naša,
ali vsakdo večnosti ni – vreden! ...
Tí nastrezi si v kristalni čaši
rose v polju, predno sonce vzide,
stopi v rosi biserov mi morskih,
pij pijačo mojo juter sedem ...
Večno živel bodeš, emir jasni!«

Jedva svita dan se nad Kordóvoj,
s čašoj v roki spe kalif iz mesta.
V polje ide, predno sonce vzide,
roso streže v čašo si kristalno
S polno čašo v grad se svoj povrne,
vrže vanjo biserov peščico
čaka, čaka na čarovno pitje,
ali biser ne stopi se v rosi!

In že stopi predenj Sofer slavni.
»Svetli emir, muslimanov dika!
Neumrlost dati če ti Sofer.
Mnogo more veda res zdravniška –
vse premore veda čarovníška,
alkimija, sveta veda naša! –
Glej je čaše, ki nesmrtnost daje!
Pij zdravilo njeno čudodelno,
pij zlató, v tej čaši raztoplejneno
pij iz kupe moje si nesmrtnost!«

»Sam poskusi jo poprej, pijačo!
Nagni krepko, Sofer moj učeni!«

»Svetli emir, čaša ta ni zame –
Ti edini ...!«

»Sam poskusi prvi!
Naj pijače vidim prej učinek!«

Dvigne Sofer kupo svojo k ustnom,
a kalif nad Sofrom damaščanko.
»Glejmo, je li pitje tvoje pravo« –
Abduraman mu odrobi glavo.

Stopi predenj stari Ali Rašid:

»Najmodrejši si v Kordóvi, serec?
Čuj, povej mi in skrivnost razjasni:
Ni li leka zoper smrt na sveti?
Mora biti – večno čem živeti!«

Dvigne roko stari Ali Rašid,
derviš stari v halji siromaški,
siva brada mu do pasa pada, –
dvigne desno pa kalifu reče:

»Leka iščeš, mladi Abduraman,
leka rad bi, ki nesmrtnost daje,
pil zdravilo, ki ti večnost daje?
Iskal leka takega pri vračih,
iskal že si ga pri čarodejih –
prevarili pa so vsi te kruto …
Sam imaš jo čašo čarodejno,
sam naredi pitje si nesmrtno!
Čaša tvoja je – življenje tvoje!
Sam napolni z večnosti jo lekom!
Čaša tvoja je življenje tvoje.
Vlivaj vanjo vsak dan dobra dela,
dela slavna za rojake svoje,
za rojake in za domovino!
Zlega čina pa ni jedna kaplja
v čašo níkdar ti ne kani toto!
Prej ne nehaj vlivati v posodo,
dokler polna ti ne bo do roba,
dokler polna čisto ni do – groba! ...
Truplo tvoje pač strohni v gomili,
ali čaša tvojih del ostane!
Narod tvoj bo pil iz čaše tvoje,
s pitjem njenim bode se napajal –
v delih svojih živel sam boš večno!...«

Knjiga sveta je pred njim odprta,
a ne čita mi kalif korána,
zre za starcem, ki čez prag odhaja,
zre za njim, sam sebi si šepeče:
»Ta utegne biti čaša prava,
čaša tvoja, modri Ali Rašid!«

recitácija -e ž (á) umetniško branje, podajanje (pesniškega) teksta: recitacija znane pesmi; besedilo je primerno za recitacijo / zborna recitacija / poslušati recitacijo; na sporedu proslave je bilo tudi nekaj recitacij ● indijanske pesmi so pogosto le monotona recitacija petje, pri katerem se podajajo besede na način, ki je govor in petje hkrati
 
deklamácija -e ž (á) 1. umetniško podajanje (pesniškega) teksta na pamet: poslušati deklamacijo; izbrali so ga za deklamacijo na proslavi / zborna deklamacija / na sporedu sta bili dve deklamaciji 2. slabš. vzneseno, a vsebinsko prazno govorjenje: govornikove deklamacije; politična deklamacija