42. poglavje
»To je Batosta. Pridi. Od zadaj se je treba konjem približati previdno,
čeprav pri njej to ni potrebno. A vseeno, človek nikoli ne ve. Sploh,
ker se je tako bojiš.«
Kaj je ta punca znorela?! Niti pod grožnjo smrti je ne bo spravila v boks!
»Žrebička ima v bolnici in je zelo žalostna. Vesela je obiskov. No, pridi ...« jo je vzpodbujalo dekle.
Kobila je Almiro mirno opazovala od strani. Res ni bila videti hudobna, še radovedna ne. Revica ... brez mladička ... S stisnjenimi pestmi in skrajno napeta se je splazila ob steni boksa za Medeo, ki je trepljala kobilo.
»Rada ima, če jo božaš ... No, poskusi ... Potolažila jo boš.«
Almira se je sunkovito odmaknila. Ni šans, da bi se dotaknila tako ogromne živali. Medea jo je prijela za roko in jo približala kobilini glavi. V tem dekletu je bilo nekaj tako mirnega in resničnega, da je Almira začutila, kako se vse njeno telo umirja. Kot bi se prepustila prijazni reki na vroč poleten dan.
»Batosta v vsem svojem dolgem življenju ni še nikoli ničesar žalega storila nobenemu človeku. Tudi če si je zaslužil. Rajši bi poškodovala sebe.«
Almira je pomislila, da je to najbrž tista kobila, ki jo je v {maneži;jahalnica} rešila pred {stampedom;brezglav tek, dir}, a ni bila prepričana. Njej so se zdeli tukaj vsi konji enaki. Beli pač.
»Nemogoče jih je ločiti med seboj,« je povedala naglas.
»To se ti samo zdi, ker jih ne poznaš,« se je zasmejala Medea. »V resnici so si popolnoma različni. Tako kot ljudje ...«