Medtem je pripeljala njeno roko že čisto h kobilinemu gobcu in Almiro je premagala radovednost. Nato je začutila nekaj najnežnejšega in najmehkejšega pod svojimi prsti. Sploh ni vedela, da tak občutek obstaja. Doslej je mislila, da so najmehkejše mlade mucke ali zajčki ali dragocen žamet ali puhasta majhna račka. Ne. Najmehkejši na svetu je konjski gobec. Kobila je stala čisto mirno in Almiri se je zdelo, da uživa, čeprav ni bila prepričana, ali si to samo domišlja.

Medei je zazvonil mobitel.

»Iz {žrebčarne;prostor za vzrejo žrebcev} kličejo. Počakaj. Takoj pridem.«

Almira je nenadoma ostala sama s kobilo. Spet jo je zajel nepopisen strah. Kaj, če ponori? Kaj, če jo stisne ob steno?! Sama si ne upa nazaj mimo nje! Enostavno ne gre!!! Tedaj je zaznala, da jo kobilino oko opazuje. Plaho je pogledala vanj in se nenadoma znašla v čisto drugem vesolju. Čistem, ljubečem in brez laži ter hkrati tako resničnem. Tako varnem. Počasi je znova stegnila prste in se dotaknila gobca. Batosta je čisto rahlo, skoraj neslišno zavzdihnila. Almira jo je božala in ni se mogla ustaviti. Podrgnila jo je pod brado, po licih, po vratu in žival je bila popolnoma sproščena. Sprostila se je tudi Almira in nenadoma je začutila, kako se v njej dviguje žalost. Mogočna kot plimni val je podirala vse pred seboj in izbruhnila v glasnem joku, ki je preplavil njeno telo, ves svet ... Kobila jo je z gobcem blago dregnila v ramo in deklica je skozi solze še kar zrla v njeno oko, ki je bilo nenadoma polno zvezd, in začutila je, da ta neskončna bridkost ni samo njena in nenadoma ni več vedela, kje se konča njena žalost in začne kobilina. O, kako dobro je bilo jokati! Kako dobro! Tega ni počela že predolgo ... Namesto da bi se čistila s solzami, je sanjarila, da ji odteka kri. Zagledala je strašni zid, ki ga je zgradila okrog sebe in v njem skrivala svoj sram in strah. Zdaj je z njo v tej trdnjavi stala tudi kobila. In jo imela rada. In najbrž so jo imeli radi tudi zunaj tega zidu. Mama, oče, teta Jelena, morda tudi kateri od bivših sošolcev. Če bi