Žrebec je vedno bolj divje butal ob vrata, Almira pa je bila tako trda od strahu, da ni mogla ne naprej ne nazaj. V glavi je že videla, kako konj podira ograjo in začne s sprednjimi kopiti tolči po njeni glavi in ramenih. Ne, nima smisla, da gre kamor koli, ker bo itak pritekel za njo in jo ubil! Povsod jo bo našel. Še po stopnicah bo šel za njo, razbil vrata in jo poteptal v njeni lastni postelji!

Ko se je roka rahlo dotaknila njene rame, je začela kričati in sploh ni mogla nehati. Vanjo je zaskrbljeno zrlo dvoje zelenih oči in deklica dolgih črnih las in milega obraza ji je nekaj prigovarjala po italijansko. Almira pa je samo vreščala in buljila vanjo.

»Vse je v redu. Nič ti ne bo storil. Ne more ven iz boksa,« ji je dejala v angleščini in Almira je končno razumela. Dekle je stopilo k žrebcu in mu začelo tiho prigovarjati ter ga praskati po nosu. Konj se je v hipu umiril.

»Vidiš, samo prestrašil se je. Prestrašil se je tvojega silnega strahu. Misli, da se nekaj groznega dogaja in da bo treba pobegniti. To je vedno konjeva prva reakcija. In če ne more pobegniti, se skuša braniti. To je vse. Si morala biti pa zelo histerična, ker se konji v tem hlevu zlepa ne vznemirijo! Pridi, ti bom nekaj pokazala.«

Prijela je Almiro za roko in jo peljala čez neskončno dolg hlev. Na obeh straneh so bili boksi in v vsakem konj, zato si ni upala pogledati ne levo ne desno. Ko je vendarle malce poškilila, je videla, da se sploh ne zmenijo zanjo. Nekoliko lažje je zadihala. Dekle je medtem ves čas klepetalo o tem, da je že opazilo Almiro v sežanski knjižnici, da pogosto zahaja tja v prostem času, ker najde na internetu ogromno koristnih podatkov o konjih in ... Ustavili sta se pri zadnjem boksu, ki je bil odprt in v katerem je stala privezana bela kobila.

»To je Batosta. Pridi. Od zadaj se je treba konjem približati previdno, čeprav pri njej to ni potrebno. A vseeno, človek nikoli ne ve. Sploh, ker se je tako bojiš.«

Kaj je ta punca znorela?! Niti pod grožnjo smrti je ne bo spravila v boks!

»Žrebička ima v bolnici in je zelo žalostna. Vesela je obiskov. No, pridi ...« jo je vzpodbujalo dekle.

Kobila je Almiro mirno opazovala od strani. Res ni bila videti hudobna, še radovedna ne. Revica ... brez mladička ... S stisnjenimi pestmi in skrajno napeta se je splazila ob steni boksa za Medeo, ki je trepljala kobilo.

»Rada ima, če jo božaš ... No, poskusi ... Potolažila jo boš.«

Almira se je sunkovito odmaknila. Ni šans, da bi se dotaknila tako ogromne živali. Medea jo je prijela za roko in jo približala kobilini glavi. V tem dekletu je bilo nekaj tako mirnega in resničnega, da je Almira začutila, kako se vse njeno telo umirja. Kot bi se prepustila prijazni reki na vroč poleten dan.

»Batosta v vsem svojem dolgem življenju ni še nikoli ničesar žalega storila nobenemu človeku. Tudi če si je zaslužil. Rajši bi poškodovala sebe.«

Almira je pomislila, da je to najbrž tista kobila, ki jo je v maneži  rešila pred stampedom , a ni bila prepričana. Njej so se zdeli tukaj vsi konji enaki. Beli pač.

»Nemogoče jih je ločiti med seboj,« je povedala naglas.

»To se ti samo zdi, ker jih ne poznaš,« se je zasmejala Medea. »V resnici so si popolnoma različni. Tako kot ljudje ...«

Medtem je pripeljala njeno roko že čisto h kobilinemu gobcu in Almiro je premagala radovednost. Nato je začutila nekaj najnežnejšega in najmehkejšega pod svojimi prsti. Sploh ni vedela, da tak občutek obstaja. Doslej je mislila, da so najmehkejše mlade mucke ali zajčki ali dragocen žamet ali puhasta majhna račka. Ne. Najmehkejši na svetu je konjski gobec. Kobila je stala čisto mirno in Almiri se je zdelo, da uživa, čeprav ni bila prepričana, ali si to samo domišlja.

Medei je zazvonil mobitel.

»Iz žrebčarne  kličejo. Počakaj. Takoj pridem.«

Almira je nenadoma ostala sama s kobilo. Spet jo je zajel nepopisen strah. Kaj, če ponori? Kaj, če jo stisne ob steno?! Sama si ne upa nazaj mimo nje! Enostavno ne gre!!! Tedaj je zaznala, da jo kobilino oko opazuje. Plaho je pogledala vanj in se nenadoma znašla v čisto drugem vesolju. Čistem, ljubečem in brez laži ter hkrati tako resničnem. Tako varnem. Počasi je znova stegnila prste in se dotaknila gobca. Batosta je čisto rahlo, skoraj neslišno zavzdihnila. Almira jo je božala in ni se mogla ustaviti. Podrgnila jo je pod brado, po licih, po vratu in žival je bila popolnoma sproščena. Sprostila se je tudi Almira in nenadoma je začutila, kako se v njej dviguje žalost. Mogočna kot plimni val je podirala vse pred seboj in izbruhnila v glasnem joku, ki je preplavil njeno telo, ves svet ... Kobila jo je z gobcem blago dregnila v ramo in deklica je skozi solze še kar zrla v njeno oko, ki je bilo nenadoma polno zvezd, in začutila je, da ta neskončna bridkost ni samo njena in nenadoma ni več vedela, kje se konča njena žalost in začne kobilina. O, kako dobro je bilo jokati! Kako dobro! Tega ni počela že predolgo ... Namesto da bi se čistila s solzami, je sanjarila, da ji odteka kri. Zagledala je strašni zid, ki ga je zgradila okrog sebe in v njem skrivala svoj sram in strah. Zdaj je z njo v tej trdnjavi stala tudi kobila. In jo imela rada. In najbrž so jo imeli radi tudi zunaj tega zidu. Mama, oče, teta Jelena, morda tudi kateri od bivših sošolcev. Če bi lahko videla čez ta zid, tako visok, da drugi ne bi mogli čezenj, bi to morda opazila. Ampak zdaj sta bili tu samo ona in kobila. To je bilo zaenkrat popolnoma dovolj.