REVOLUCIONARNO RAZBIJANJE OBLIK

Osnovne značilnosti sloga so geometrizacija oblik in njihovo svobodno interpretiranje. Slikanje s sorodnimi odtenki barv ustvarja močen občutek volumna, medtem ko slikanje s čistimi in intenzivnimi barvami ustvarja ploskovit vtis.
Teorije tega obdobja govorijo o povezavi prostora in časa. Tako so se kubisti v interpretaciji motiva sprehajali okoli njega in beležili razvijanje njegovega prostorskega plašča v ploskovno raven slike.
Ker so se ukvarjali s prostorom, so omejili barvno paleto na le nekaj barv. Modra (pariško modra, najcenejša modra barva), oker, črna in bela so pomenile osnovno paleto.

Izraz kubizem naj bi nastal po tem, ko je Matisse videl Braquove krajine in na glas komentiral: "Pa to so same kocke!"

Gospodične iz Avignona so prostitutke ene izmed javnih hiš iz ulice Avignon v Barceloni. Veliko skic te slike prikazuje, da naj bi na sliki spodaj sedela mornar in študent medicine. Mornar, kot odjemalec storitev, in študent medicine, ki opozarja na spolno prenosljive bolezni, še posebej na sifilis, ki je v tem času pomenil skoraj neozdravljivo nevarnost, kot aids v času ustvarjanja tega poglavja. Sam Picasso je imel neverjetno srečo, da je kljub tej bolezni ozdravel. Morda pa je slika nastala v spomin na to. Dva moška bi v sliko vnesla pripovednost in celo moralizem, česar si Picasso zagotovo ni želel.

Formalno slika ni popolnoma enotna. Tukaj je Picasso na novem področju in krčevito raziskuje. Obraza žensk na desni strani sta več kot očitno prerisani afriški maski. Podobe levo in ozadje imajo opraviti s Cézannovo teorijo poenostavljanja oblik do geometrijskih likov, kroga, kvadrata in trikotnika. Zanimanje za obliko omeji barvo. Nekaj rjavkastih in rdečih barv za figure in nekaj hladno modrega za ozadje. Slika pa je precej ploskovita. Vso prostorsko dogajanje ostaja kot plitev relief. V času nastajanja slika vzbuja zgražanje zaradi grobih, divjih oblik, zaradi tega, kako je interpretiral nežnejši spol, ki v našem času pooseblja ideale lepote in nežnosti. Picasso izjemno svobodno deformira telesa in obraze in s to sliko postavi osnove estetike svojega časa.

Figure so orisane s preprostimi ravnimi in zakrivljenimi črtami. So zelo poenostavljene. V nasprotju po pričakovanem zaradi samega naslova so to neerotične podobe totemskih boginj. Bodi pozoren na ritme velikih krivulj na sliki – koliko je dinamike v njih. Picasso je izjemen mojster slikarske umetnosti. To je odlična slika.

Ko jo je Picasso naslikal, so vsi govorili, da se mu je zmešalo, delno zaradi revščine delno zaradi vonja petroleja, ker je nastala v kleti stavbe, kjer je živel. Kmalu zatem je kubizem postal najvplivnejši slog začetka 20. stoletja. Na Picassa vplivajo Cézannove slike in njegove teorije ter kiparska dela afriških in iberskih ljudstev. Nekaj ukradenih kipov je na črnem trgu celo kupil.

Zavračanje pripovednosti je nekaj, na čemer temelji slikarstvo 20. stoletja. Na mestu moških je na mizi le sadje. Ženske so postavljene v različne položaje. Gole so. Ponujajo se kot omenjeno sadje. Oglej si drugo z leve strani, kako stoji, ali tisto, spodaj desno, obe sta razširjenih nog. Dvignjene roke kažejo isto. Še nekaj močneje govori o ponujanju: to so njihovi pogledi. Tri ženske s sredine platna gledajo naravnost v nas. Ponujajo se gole in brez sramu. To je pariško občinstvo prejšnjega stoletja spravljalo ob živce. Manetovi sliki Zajtrk na travi in Olimpija imata enak problem: akt, ki nas brez sramu opazuje.

"Vsak otrok je umetnik." Težava je, kako ostati umetnik, ko enkrat odrastemo. (P. Picasso)

Ruski slikar Kandinski je bil pionir abstraktne umetnosti. Spodnja primera kažeta njen nastanek. Napisal je nekaj pomembnih likovno teoretičnih del, najbolj znano je O duhovnem v umetnosti.

Kandinski se je risanja in slikanja najprej učil v zasebni šoli Antona Ažbeta v Münchnu in šele nato je odšel na akademijo.

Vasilij Kandinski, leto 1909, Pogled na Murnau z železnico in trdnjavo.

V poletjih 1908 in 1909 je Kandinski užival v hribovitem Murnauu nedaleč od Münchna, v katerem je deloval.

Železniška kompozicija si v spodnjem delu slike utira pot v hribovite zgornje dele. Vagoni so majhni in oddaljeni, lokomotiva se bliža in veča. Dim se povezuje z oblaki, tako z linijami streh hiš.

Liki so poenostavljeni, komaj prepoznavni. Slikani so s ploskvami čistih barv, ki so podane v svetlo-temnem in toplo-hladnem odnosu rumenega in modrega.

Vasilij Kandinski, leto 1912, Improvizacija 26.

Slika je polna barv. Ustvarjajo jo velike ploskve modrikastozelenih in rumenordečih barv v ozadju. V ospredju pa se pojavljajo diagonalno postavljene ritmične rdeče in črne črte.

Poteze čopiča so vidne, gosto postavljene. Naslikana je sveže in sproščeno. Slika nosi ime Improvizacija. Avtor pravi, da je glasba najboljša učiteljica, in primerjal dušo s klavirskimi strunami, oči s klavirskimi kladivi, barvo s tipkovnico ter umetnika, ki zaigra, da duša vibrira.

O umetnosti je veliko pisal na poetičen način. Ko njegove slike gledamo skozi optiko glasbe, razumemo igrivost potez ter bogastvo barvnih odtenkov.