Francoski umetnik Duchamp je v svojem delu izpostavljal idejo, misel in je zavračal umetnost, ki je zadovoljevala le oko. Za to umetnost je imel izraz retinal art. Razišči, kateri del očesa je retina.

Duchampova dela se odkrito zoperstavljajo kapitalistični estetiki lepih likovnih del. Zavračal je vsako tovrstno misel. Prav tako idejo umetnika rokodelca, ki cele dneve izdeluje umetnine.

Združil je predmeta, kolo in stol. Združitev teh predmetov ni tako preprosta. Vsak uporabni predmet ima svoj namen. Stol je za sedenje in kolo za premikanje.

V objektu smo dobili stol, na katerem ne moremo sedeti, in kolo, s katerim se ne moremo peljati (z roko ga lahko obračamo). Nasprotje je pobarval v črno in belo. Takšne objekte je poimenoval "že narejeni" (ready made).

Nekoč je izjavil, da jih lahko ustvarja vsak dan, to pa bi uničilo njihovo poetiko. Zato je s tem početjem počasi nehal in do konca življenja igral šah.

V osnovi je bil nadrealizem literarno gibanje, ki je želelo na jasno ali v zavest(no) spraviti vse, kar je bilo podzavestnega. Tako so razvili avtomatizem v pisanju.

Opazovali so svet sanj, sanjskih simbolov in dogodkov. V likovni umetnosti se je avtomatizem pokazal pri ustvarjanju risb v tehniki frotaža. To je otroška igra, ko s ponavljajočimi se potezami s svinčnikom na papirju orisujemo oblike, ki se nahajajo pod njim.

Dominantna teorija psihoanalize Sigmunda Freuda so vplivale na omenjeno gibanje. Poudarek je bil na erotičnem, sanjskem, prepovedanem.

Umetnik Max Ernst se je ukvarjal s tehniko frotaža. Na spletu poišči njegova dela, ustvarjena v tej tehniki.

Salvador Dali, leto 1931, Vztrajnost spomina, 24,1 x 33 cm, olje na platno

Salvador Dali svoje slikarstvo opisuje kot ročno slikanje prizorov iz sanj. Njegove podobe dobivajo nepričakovane lastnosti.

Vztrajnost spomina je ena njegovih najbolj znanih slik. Jutranja zarja obdaja prizor. Kot bi se v hipu prebudili. V ozadju so deli morske obale nedaleč od Figuerasa, njegovega rojstnega kraja. V ospredju so štiri žepne ure. Mehke so. Kot palačinke. Pri mali, spodaj levo, so številčnico in kazalce razžrle mravlje. Vse kaže na sanje, prostor, v katerem se čas ustavi in ga ni več.

Nejasna podoba desno je neke vrste avtoportret. Deluje kot nejasna profilna sluzasta podoba, iz katere se pojavljajo mogočne trepalnice in obrvi. Iz nosnega predela se cedijo izločki. Kaže na nezavedno stanje v sanjah.

Pravilna pravokotna objekta v sliko vnašata več prostorskosti in tako glavni motiv povezujejo z ozadjem. Posušeno drevo nam na svoji veji kot z roko ponuja obešeno uro in postavi osnovni klicaj v sliko.

Rene Magritte, leto 1935, Rdeči model ˙(Le Model Rouge), 56 x 46 cm, olje na platno, utrjeno na karton

Rdeči model je slika, ki duhovito povezuje škornje in stopala v obutev. Presenečenje izhaja ob prehodu iz enega lika v drugega.

Belgijski slikar Rene Magritte slika na prvi pogled navadne reči. Položaj objekta ali obutve je ob neki baraki. Obuvala bi morala prekrivati, zakrivati noge, toda ona prehajajo vanje. Tukaj se njegova miselna igra začne. Združitev nam ponudi grozljiv objekt.
Ali bomo to obuli? Ali so to čevlji delavskega razreda, ki jih tako ali tako nima? Ali so to le čevlji kot podaljšek kože?

Avtor jih je naslikal precej hladno in zadržano. Teksture je postavil na predmete jasno in čisto. Vse deluje naravno in realno. Razen osrednjega motiva.

Ko so Dalija vprašali, ali ta slika ilustrira Einsteinovo teorijo relativnosti prostora in časa, je odgovoril, da so ure kamamber sir, ki se topi na soncu.

Magritte opisuje svoje slike:

"Moje slike so vidljivi prizori, ki nič ne skrivajo, izzivajo misterijo ... ko se ob gledanju vprašajo, kaj to pomeni ... ne pomeni nič, ker niti misterij ne pomeni ničesar, ker se ga ne da spoznati (je nespoznaven)."

V novejšem času so si oblikovalci reklam velikokrat izposojali to idejo njegove slike.