Nemški umetnik Beuys je bil izjemen učitelj, človek, ki je sodeloval pri nastajanju znane evropske skupine Fluxus. Okoljevarstvenik, umetnik, ki o umetnosti govori popolnoma nenavadno. O sebi niti ne govori kot o umetniku, temveč le kot o človeku.

Govori, da se človek lahko kreativno izraža le skozi akcijo. Skozi lastno delo raziskuje medije in deluje kot umetnik performansa, kipar, risar, predavatelj. Zelo poetično razmišlja o materialih. Sam je razlagal, da je to zaradi travme iz druge svetovne vojne, ko so ga kot nemškega pilota sestrelili nad Ukrajino. Pričakoval je najhujšo smrt, dobil je pa človeški sprejem vaščanov, ki so ga, kot človeka, varovali do konca vojne. Tam je doživel materiale, kot je na primer filc (klobučevina), kot sredstvo, ki ohranja toploto in ponuja zavetje, maščobo pa kot zgoščeno energijo.

Skozi takšna tolmačenja lahko razumemo njegova dela: obleko iz klobučevine kot avtoportret, obleko kot nekaj intimnega, skrojenega le po meri enega telesa, nekaj, kar pomeni drugo kožo, nekaj toplega, v čemer se počutimo varne.

Victor Vasarely, leto 1971, Vega-Gyongly-2, 80 x 80 cm, akril na platno

Kvadrat je razdeljen na štiri kvadrate. Diagonalno, zgoraj levo in spodaj desno je vzorec kvadrat-krog (krog v kvadratu), spodaj levo in zgoraj desno kvadrat-kvadrat (kvadrat v kvadratu). V sredini se celotni vzorec pravilno krožno napihuje.

Vemo, da je to ploskev, toda s stopnjevanjem elementov je umetnik dosegel iluzijo in presenečenje. Takšnem slikarstvu, ki ustvarja vtis prostorskih iluzij, migotanja in vibriranja, pravimo op art (angl. optical art).

Avtor pravi, da je izražanje z geometrijskimi liki in čistimi barvami univerzalni likovni jezik, nekakšen esperanto likovne umetnosti, ki je enako razumljiv ljudem vseh celin in narodov.

Za primerjavo s tem delom si oglej Panteon v Rimu, njegov vzorec v tlaku ter kupolo in njeno kasetirano dekoracijo.

Umetniki pop arta so navdih dobili v porabniški družbi. Izhajali so iz sveta velikih reklamnih, tako imenovanih jumbo plakatov (tedaj so jih ti isti slikarji slikali ročno). Njihove podobe po eni strani poveličujejo, hkrati pa grenkobno kritizirajo porabniško družbo. Nekateri so jo poveličevali (tako kot sam kapitalistični sistem, ki je bil tedaj v vzponu), tisti, ki je niso marali, so jo videli kot ceneno različico prave umetnosti, ki je pristala na ulici. Vsebine, ki jih umetniki obravnavajo, so tržno predelane podobe že pripravljene hrane (jušne pločevinke ali škatle kosmičev), znanih obrazov ali popularnih hišnih pripomočkov. Podobe se pojavljajo v serijah, to je na policah velikih trgovin, ali so podane skozi druge materiale in zelo povečane. Tako so zaživele kot nekaj povsem drugega.

Andy Warhol, leto 1963, Double Elvis, Dvojni Elvis, 210,8 x 134,6 cm, sitotisk in polimerna barva na platno

V zgodnjih šestdestih letih 20. stoletja se je Warhol loteval popularnih obrazov, ki jih je ustvarila industrija zabave. Dvojni Elvis je podoba znanega pevca Presleyja. Tega so zaradi popularnosti izkoriščali v cenenih glasbenih filmih. To je še vedno čas opevanja Divjega zahoda, zato je ta podoba tako šokantna: pevec, ki poje o ljubezni, z orožjem v roki meri v nas. Dvojni odtis pa vzbuja vtis filma in gibanja po eni strani, po drugi pa izpostavlja to, na čemer temelji kapitalizem, množično proizvodnjo, množično nakupovanje in množično oglaševanje, ki depersonalizira (razosebi) ponujeni izdelek ali osebo. Na spletu si oglej Pozejdona iz antične grške umetnosti in primerjaj, kako on meri vate z orožjem.

Claes Oldenburg, leto 1976, Clothes Pin, Kljukica za perilo, 14 x 3,73 x 1,37 m, jeklo

Kljukica za perilo je postala mestna skulptura, ki meri 14 metrov v višino! Spremenjena velikost predmetov, katerih smo civilizacijsko vajeni, je nekaj, kar bega ustaljeni um. Linearnost gledanja na stvari se ustavi. Povrh vsega je to predmet, ki sodi v prostor, kjer sušimo perilo, in to zagotovo ni javni prostor velemesta, ustvarjen iz betona in stekla. Nasprotja, ki jih ta objekt vnaša v prostor, so sredstva, ki jih kipar izkoristi. Sam prostor ob postavitvi tovrstnih kipov doživi domišljijsko spremembo, postane prostor pravljic (Alica v čudežni deželi), dobi humorno ironično noto, postane nekakšen čuden, novodobni totem po zgledu severnoameriških ljudstev.

Chuck Close, leto 1971, Nat, 259,1 x 213,4 cm, akril na platno

Portret nas navduši z velikostjo, številom podrobnosti in brezhibno tehniko upodabljanja, pri kateri potez čopiča sploh ne vidimo. Avtor tekmuje s fotografskim aparatom. Še več, kaže celo na hibe fotografske optike, ko izostri srednji del obraza, vrh nosu, ušesa pa pusti zamegljena.

Ta smer, ki ustvarja risbe, slike in kipe kot kopije resničnega sveta, imenujemo hiperrealizem ali superrealizem. Na njegovih slikah se pojavljajo njegovi sorodniki in prijatelji. Delujejo kot nasprotje intimnemu: obraze oseb, ki so mu tako blizu, slika močno povečane.

Posebnost: na tej sliki je avtor naslikal tasta. Ko je to delo na razstavi videl očesni kirurg, je v natančno upodobljenih očeh prepoznal zgodnje nastajanje raka na očesu, in nemudoma poklical avtorja ter Natu (tastu) rešil življenje.