Povzetek

Razvoj slovenske pisave

Prvi slovenski zapisi Brižinski spomeniki, nastali okoli leta 1000, so zapisani v karolinški minuskuli, ki je nastala v 8. stoletju na pobudo Karla Velikega. Prvi del imena je dobila po njem, zato se imenuje karolinška, minuskula pa je izraz za pisavo z malimi črkami.

Tudi avtor prve slovenske knjige Primož Trubar je v Katekizmu in Abecedniku iz leta 1550 uporabil nemško gotico, kasneje pa jo je opustil in začel pisati v humanistični pisavi. Ker v njej ni bilo ustreznih črk za nekatere slovenske glasove, se je odločil za poenostavljen nemški način zapisovanja. Njegovo pisavo sta izboljšala Sebastijan Krelj in Adam Bohorič; ta je leta 1584 napisal prvo slovnico slovenskega jezika Zimske urice in v njej določil tudi pravopisna pravila za zapisovanje bohoričice. Bohoričica je podobna današnji slovenski pisavi, drugačne znake je uporabljala le za sičnike (s, z, c: ſ, s, z) in šumevce, ki so bili sestavljeni iz dvočrkij (š, ž, č: ſh, sh, zh). Polglasnik se je v bohoričici dosledno zapisoval s črko e.
V 30. letih 19. stoletja je Jernej Kopitar izrazil težnjo po nastanku nove pisave, v kateri bi bil vsak glas zapisan s svojo črko. Njegova pobuda je povzročila t. i. abecedno vojno (črkarsko pravdo). Na Kopitarjevo pobudo sta se odzvala Peter Dajnko in Fran Metelko. Poskusila sta odpraviti pomanjkljivosti bohoričice, tako da sta sestavila novi pisavi, ki sta imeli poleg latiničnih črk tudi cirilične. Nastali sta metelčica in dajnčica. Dajnko je svojo pisavo predstavil leta 1824 v knjigi Učbenik slovenskega jezika, v rabi pa je bila do leta 1839, zlasti na vzhodnem Štajerskem. Fran Metelko je sestavil svojo pisavo in jo zapisal v svoji slovnici leta 1825. 
Obema novima pisavama je nasprotoval Matija Čop in leta 1833 dosegel prepoved že dokaj uveljavljene metelčice. Ponovno se je uporabljala bohoričica.
Leta 1845 pa je začel Janez Bleiweis v Novicah uporabljati gajico, latinično pisavo, ki jo uporabljamo še danes.