Oglej si karto slovenskih narečij in napiši, katero narečje se govori v tvojem kraju, ter navedi narečja, ki mejijo nanj.
Značilnosti narečij
Narečja se razlikujejo v naslednjih narečnih pojavih.
1. Večina slovenskih narečij razen gorenjščine in prleščine pozna dvoglasnike (namesto enega samoglasnika se izgovarja samoglasniški sklop), npr. niesu (nesel), šoula (šola).
2. Vzhodna slovenska narečja ne ločijo kratko naglašenih samoglasnikov, ampak jih izgovarjajo dolgo, npr. brát (knj. bràt), v zahodnih slovenskih narečjih pa so samoglasniki v več besedah onemeli, npr. tud (tudi), človk (človek), kar imenujemo samoglasniška krnitev. Ta je značilna tudi za (nekatere) osrednjeslovenske govore.
3. Dolenjsko narečje je prepoznavno po ukanju (o prehaja v u), npr. gospud, v rovtarskem pa se pojav imenuje akanje, saj o prehaja v a, npr. gaspud.
4. Korošci in Gorenjci se v narečnem govoru ločujejo od drugih narečij po švapanju, za katero je značilno, da se l pred o in a govori kot u, npr. je šua (šla), je deuaua (delala).
5. Primorska narečja poznajo t. i. grlni h (ɣ), npr. ɣora (gora), noɣa (noga).
6. V panonski narečni skupini se uporablja neknjižni samoglasnik ü, npr. güčati (govoriti), tüdi (tudi).
Preberi besedilo v narečju.
Dolenjščina pozna ukanje.
Drži. Ne drži.V tem narečju ni opazna samoglasniška krnitev.
Drži. Ne drži.Dolenjsko narečje pozna dvoglasnike.
Drži. Ne drži.V besedišču je očiten vpliv italijanščine.
Drži. Ne drži.