Pred šjesdesetm lejti je blu šulajne precej drgačnu. U mujih krajih so muogl do šule prit pejš, skuz gozd, skromnu oblejčen in obut, učash clu bosi. U močnh nalivh in zameth nejso muogl prit do šule, sploh k nej blu pr hiš dost marejl. U gozdi pa je blu tud dost vouku, tok d je blo precej strašnu hodt. U primer muje mame je biu dost sam nogavic in rokavic, zto k so mejl doma ovce.
K so enkrat do šule pršl, nejso smejl ustopt do začetka pouka, tud č je zunej še taku dš padau al pa sneig.
U šul so u nižjih razredh nosil sam čitanke in po dva do tri zvejske, kasneje u višjh razredh pa en mal več, k je blu več predmjetu. U razrjedh je blu okul 30 otruk, mal več, lhku včash več, mn.
Šulske malce so ble skromne, dubl so le kuos kruha in marmelade, zdravn pa bejlo kavo al pa mlejku. Tople hrane sploh nej blu, zarad skromnh malc je blu treiba včas tut rabutat kšno jablanu pa hruške.
Učitlce so ble stroge, ene zelo stroge, neketere pa so tut teple otroke, z ostrm robom raunila po zadn strani dlani, kar je pa zelu bolejlu.
Šula je bla zmeraj na drugm mejstu, bl pomembnu je blu dejlu. Nhče nej govoru uč se, ampk sam pejt dejlat.

Pred šestdesetimi leti je bilo šolanje precej drugačno. V mojem kraju so morali do šole priti peš, skozi gozd, skromno oblečeni in obuti, včasih celo bosi. V močnih nalivih ali zametih niso mogli priti do šole, ker pri hiši ni bilo dovolj dežnikov. Po gozdovih pa je bilo tudi dosti volkov, tako da je bilo tam precej strašno hoditi. V primeru moje mame je bilo dovolj le nogavic in rokavic, ker so imeli doma ovce.
Ko so otroci prispeli do šole, niso smeli vstopiti do začetka pouka, tudi če je zunaj še tako deževalo ali metlo.
V šolo so v nižjih razredih nosili samo berila in dva do tri zvezke, kasneje, v višjih razredih pa malo več, ker je bilo več predmetov. V razredih je bilo okoli 30 otrok, včasih malo več, včasih manj.
Šolske malice so bile skromne, dobili so le kos kruha z marmelado, zraven pa belo kavo ali mleko. Tople hrane sploh ni bilo, zaradi skromnih malic je bilo treba včasih tudi klatiti kakšno jablano in hruške.
Učiteljice so bile stroge, nekatere so otroke tudi teple z ostrim robom ravnila po zadnji strani dlani, kjer je najbolj bolelo.
Šola je bila vedno na drugem mestu, bolj pomembno je bilo delo. Nihče ni govoril, uči se, ampak samo pojdi delat.