Indijska književnost
Indijska književnost je tematsko zelo bogata, saj so nanjo vplivali različni religiozni sistemi, zlasti hinduistični, budistični in vedski. Njena najstarejša verska knjiga so Vede, ki vsebujejo religiozna nacionalna epa Mahabharata in Ramajana. Čeprav je indijska književnost poleg epike razvila tudi liriko, je najpomembnejši avtor dramatik Kalidasa, ki je živel v 5. stoletju (znana je njegova drama Šakuntala). Indijska književnost je cvetela v daljšem časovnem obdobju od 2. tisočletja pred štetjem do leta 1200.
Arabska književnost
Arabska književnost sega v 6. stoletje, zato jo uvrščamo med mlajše orientalske književnosti. Njeno najbolj znano delo je verska knjiga Koran, ki je hkrati temeljna knjiga islama. Vsebuje nagovore in izreke njegovega ustanovitelja Mohameda, ki so jih zapisali njegovi nasledniki. Najpomembnejše delo arabske proze je zbirka pripovedi Tisoč in ena noč.
Kitajska književnost
Začetki kitajske književnosti so težko ugotovljivi, saj jo nekateri uvrščajo v 2. tisočletje pred štetjem, drugi pa v 1. tisočletje pred štetjem. Prvo ohranjeno književno delo je iz 6. stoletja Na njen razvoj so vplivali različni verski sistemi: konfucijanstvo, budizem in taoizem. Kitajci so razvili liriko, epiko in dramatiko. Iz njihovega najstarejšega obdobja izvira pesniški zbornik anonimnih pesnikov Ši King, za največjega znanega pesnika pa velja Li Bai (poznan tudi pod imenom Li Taipo).
Ta književnost je poleg arabske najmlajša med orientalskimi književnostmi. Prva ohranjena zbirka poezije se imenuje Maniošu in vsebuje 4500 pesmi. Najpogostejša in na Japonskem najbolj priljubljena pesniška oblika haiku je zgolj iz 3 verzov. Za glavnega predstavnika velja pripovednik Macuo Bašo.