Orientalske književnosti so najstarejše svetovne književnosti starega veka. Razvijale so se v Afriki, na Bližnjem vzhodu in delu Azije v času od 3. tisočletja pred štetjem do 6. stoletja.
Med orientalske književnosti sodijo:
Najpomembnejša dela v orientalskih književnostih so verske knjige: Sveto pismo (starojudovska), Avesta (perzijska), Vede (indijska). Orientalske književnosti so poleg verskih knjig in poučnih besedil v verzih ali prozi (pregovori, zakletve ipd.) razvile liriko in epiko. Za liriko so najznačilnejše himne in psalmi, pa tudi ljubezenske, miselne in razpoloženjske pesmi.
Najpomembnejši pesniki so Omar Hajam in Hafis (perzijska književnost), Li Bai (kitajska književnost) in Macuo Bašo (japonska književnost).
V epiki je osrednje mesto pripadalo epu. Najpomembnejši ep iz babilonsko-asirske književnosti je Ep o Gilgamešu, v indijski književnosti pa velika epa Mahabharata in Ramajana.
Zelo priljubljene so bile kratke zgodbe v prozi, med katerimi je najpomembnejša arabska zbirka pravljic Tisoč in ena noč.
V dramatiki je največji odmev dosegla drama Šakuntala indijskega dramatika Kalidasa, poleg Indije pa so dramatiko razvili tudi na Kitajskem in Japonskem.
Uredi časovno premico, tako da k stol./tisočl. preneseš poimenovanja književnosti. (Ponekod sta predvideni po dve rešitvi, drugod nobena.)