Francesco Petrarca

Sonet št. 61

O, blažen bodi čas pomladnih dni
in blažen mesec, leto, blažen kraj,
kjer bil od dvoje lepih sem oči
tako prevzet, da sem njih suženj zdaj.

In blažen prvi grenko sladki vzdih,
ki z Amorjem me v eno je spojil,
in blažen lok puščice, ki od njih
v srce krvave rane sem dobil.

In blažene željé, solzé in vzdihi
in še besede mnoge, brez števila,
ki z njimi klical drago sem ime.

In blaženi naj bodo vsi ti stihi,
ki njo slave, in misel, ki le nje,
le nje se je za vselej oklenila.

Počitnice trajajo že točno en teden. Lansko leto je prišel prvi dan počitnic, letos pa ga še vedno ni. Zato čakam in visim na okenski polici. Ker vem, da mora priti. In dokler ga za pet sekund ne vidim spodaj na cesti, je moje življenje ustavljeno. On seveda nima pojma, da ga ena avša avšasta nestrpno čaka in da je potek njenega življenja odvisen od tega, ali ga bo videla ali ne. Ker me ne pozna. Sploh ne verjamem, da ve, da obstajam. Seveda me je že videl, me srečal na cesti, nenazadnje sva hodila tudi v isto osnovno šolo, in ko sem v drugem razredu hodila v podaljšano bivanje, je tja hodil tudi on, le da je bil on takrat že v četrtem. Toda ne verjamem, da si me je zapomnil. Ne zbujam ravno pozornosti.

Anton Tomaž Linhart: Županova Micka (odlomek)

JAKA: Ljubezniva Micka, povej mi vendar, zakaj Anžéta nočeš? Ali ni on en lepi, zali fant? Ali nima lepo hišo, lepe njive; živinco pak tako, de se enimu srce smeja, kader jo videm?
MICKA: Oča, povejte meni, zakaj vi kislu vinu radi ne pijete?
JAKA: Šema! Zato, ker mi ne duší!
MICKA: Prov! Jest tudi Anžeta nočem, zato ker mi ne dopade.
JAKA: Ti šentanu dekle, zdej si me plačala. Ampak čakej, zdej jest tebe prašam, zakaj tebi Anže ne dopade?
MICKA: Zato, ke mi ne dopade
JAKA: Imaš spet prov. Dekle, ti imaš več pameti koker tvoj oča. No, jest te ne bom več prašal; pak vunder, Micka, Anže je le en zali fant! Micka, stúri meni to veselje inu vzemi ga!
MICKA: Kir mi pak ne dopade.
JAKA: Tok stúri de ti bo dopadel!
MICKA: Koku bom to sturila?
JAKA: Lohka, če le hočeš.
MICKA: De bi le Anže tak hrust ne bil on je toku grób.
JAKA: Kaj! Grób? Kaj ti je sturil? Govôri, Micka de te vunder! Grób, praviš?
MICKA: Ja prov grób je On me per plesi okol pasa prime, de mi vse rebra pokajo inu kader nárezen gremo, me toku stisne, de dolgu dolgu ne morem persta ganiti.
JAKA: Dekle, meni se vse zdi, de on to z lubezni sturi.